G.O.O.D. Music/Def Jam, 2018

V letu 2018, ko se zdi, da si je larger than life lik Kanyeja Westa tako v glasbenem kot tudi v metaglasbenem smislu do konca pokoril nadarjenega tvorca bitov in tekstov, ki tiči nekje v isti osebi, si je sila težko misliti, da slednji sploh še obstaja oziroma da je sploh kdaj obstajal. Ampak za presojo albuma Kids See Ghosts istoimenske skupine, ki jo tvorita Kanye West in Kid Cudi, je to spoznanje nujno. A da bi se prepričali o njegovem obstoju, se moramo podati nekoliko nazaj v preteklost.

Konkretno k projektu G.O.O.D Fridays, seriji tedenskih izdaj skladb, ki je ob koncu leta 2010 spremila album My Beautiful Dark Twisted Fantasy, in v kateri smo med drugim slišali najstniško pop skladbo s takrat komaj pubertetniškim Justinom Bieberjem, pa denimo lahkotno hip hop božično vižo, in Kanyejevo flirtanje z N.E.R.D.-jevsko estetiko na zadnjem posnetku vaporware projekta Child Rebel Soldier. Omenimo seveda še Kanyejevo skladbo Christian Dior Denim, za katero se zdi, da ob sodelovanju Kida Cudija, ponudi prve obrise projekta, ki bo eventualno postal Kids See Ghosts.

A slednje niti ni bistveno. Gre namreč za izdaje, ki nudijo bržkone zadnji referenčni vpogled v potencial Kanyejevega glasbeno-izraznega razpona, ko svoje glasbe še ne filtrira skozi ves čas spreminjajočo se predstavo o samem sebi. Žal časovne omejitve Tolpe bumov ne dovoljujejo, da bi na tem mestu (za)šli v kompleksno hermenevtiko. Naj zadostuje, da se ob teh izdajah prepričamo o tem, kako si je Kanye v neki drugi konjunkturi le dovolil lahkotnejši izraz – pridevnik lahkoten je tu sicer malce bolj primeren kot skromen, a še vedno precej neprimeren za opis česarkoli v zvezi s Kanyejem Westom. V tej drugi konjunkturi si je torej Kanye še dovolil lahkotnejši izraz v širokem spektru vstaljenih zvočnih vzorcev r'n'b-ja, hip hopa in širšega sklada črnske glasbe oziroma pripadajočih interpelacijskih praks, ki jim je, kot pač Kanye West, le pridodal neko dodano vrednost – pravzaprav precejšnjo dodano vrednost.

Tako gre z albumom Kids See Ghosts za ponovno srečanje s tistim zgodovinskim Kanyejem, kar je za opisovalca, roko na srce, nerodno. Ker Kids See Ghosts je albumski presežek; deluje izjemno sodoben, kar med drugim potrdi tudi docela pozitiven odziv mlajših poslušalcev, ta odličnost pa veje iz dobro premišljenih, strokovno izvedenih potez ustvarjalcev. Beremo jo kot navedbo imen nastopajočih v drobnem tisku in ne kot novo razburljivo poglavje v izvajalčevi naraciji, ki počasi že dosega epske razsežnosti. In ob tem le stežka iščemo besede.

Za ponazoritev začnimo s skladbo Freeee (Ghost Town pt. 2). Ne zato, ker bi vsebinsko izstopala, album Kids See Ghosts je namreč celotna sedmerica skladb na temo notranje moči in osebne svobode, ki imajo vse podoben učinek in tega Kanye ter Kid Cudi vselej dosežeta na podoben način. Omenjeno skladbo velja izpostaviti predvsem zato, ker je tu izraz dvojice izjemno eleganten in preprost. Osnova je novejši sample nekega spletnega synth popa, ki ga je Kanye komaj kaj predrugačil, a v tej subtilni maniri ustvaril izjemno prostoren zvočni pejsaž kot abstraktni oder za vzklik I Feel Free v različnih modulacijah glasov Kanyeja in Cudija.

Bistveni rezultat takšnega procesa je, da končni učinek, tako glasno opevani občutek svobode, poslušalec avtomatično ponotranji; kot bi šlo za post-breakup r'n'b vižo ali, morda natančneje, gospel house skladbo. Da, tu čutimo Kanyejevo prezenco, a le tisto z glavo sklonjeno nad studijsko konzolo, kot izostren čut za glasbeni prenos nečesa bolj univerzalnega. Če bi res želeli, bi tak občutek lahko zvedli na Kanyejev boj s samim sabo in njegov spopad z duševnimi motnjami, a takšno razumevanje se zdi nepotrebno in po večkratnih poslušanjih celo za lase privlečeno.

In ne, trenutki tega resda kratkega albuma, ko Kanye in Cudi prispevata rime, ne spremenijo takšnega osnovnega vtisa. Ko se udomačimo v zvočnem okolju albuma Kids See Ghosts – sinhrona oznaka okolje je povsem na mestu, saj album ne razvija zgodbe, kar ga spet razlikuje od Kanyejevih siceršnjih albumskih izdaj – ko se torej udomačimo v zvočnem okolju albuma, izvajalca in pa tudi goste na skladbah doživljamo le kot mimoidoče sopotnike. Tako Kanyejevi izjemni verzi na skladbi, ki nosi isto ime kot album in sam dvojec, kot tudi Cudijev besedilni doprinos k skladbi Fire, težita k določeni meditativni odmaknjenosti, kot bi svoj cilj dosegla šele v hipu, ko obmolkneta in se prepustita preprosti lepoti v prostranem ozadju albuma ves čas odvijajočega se zvočnega tihožitja, ki obda in premaga tako poslušalca kakor, tako se zdi, tudi sama izvajalca. Tole zdaj je bila precej pretenciozna opredelitev albuma, zavedamo se, a potrditev, da je res tako, brez dvoma najdemo v njegovi vizualni podobi, ki jo je ustvaril japonski umetnik Takashi Murakami.

Ampak kakorkoli, recenzenta ni sram. Kids See Ghosts je blagohoten album, z njega je le mogoče počrpati tisto, kar poslušalec potrebuje, in že to je dovolj. »Peace is something that starts with me«. Tako v skladbi Reborn mrmlja Kid Cudi s tesno zaprtimi očmi, oziroma vsaj tako se zdi. Utrujeni in zakajeni besede za njim ponovimo, in paše. Kljub vsemu – in v letu 2018 je ta vsemu resda dobil nove, na trenutke tudi grozljive razsežnosti – je Kanye le izredno talentiran in večplasten glasbenik. Ob vsemu hajpu v medijih in egoističnemu bullshitu na Twitterju tudi največji fani hitro pozabimo, da je Kanye v končnem seštevku blagohotna figura. Ampak to je že preveč sklepne kontekstualizacije za album, ki je sploh ne potrebuje.

»Feel the love« ...

»Believe it if you need it, if you don't, just pass it on«.