G.O.O.D. Music/Def Jam, 2018

Če ne bi takoj na začetku izpostavil bržkone najbolj nenavadne lastnosti osmega studijskega albuma Kanyeja Westa – da vsebuje samo sedem skladb, ki skupaj napolnijo zgolj 25 minut –, ne vem, če bi ta podatek sploh omenil. Tako pač je, ko se recenzent loti analize in ocene nove Kanyejeve izdaje. Namreč, tudi pri tako majhnih količinah glasbe, kot jo dobimo pri Ye, obilje asociacij in povezav, ki tečejo iz teh sedmih skladb v izvajalčevo diskografijo in osebnost, v trenutno in zgodovinsko realnost rap glasbe in nenazadnje v nešteto kotičkov na področju širše pop kulture, takoj postane neobvladljivo. Prejšnji album, The Life of Pablo, je bil moreče dolga kolobocija; Ye je praktično mini-album, EP, ko pa se po večkratnem poslušanju dolgoletni oboževalec vsede s svojimi mislimi, ko te misli procesira pri prav tako neobvladljivem spletu opazk, analiz, motrenj, upanj in razočaranj Kanyejeve orjaške, pisane baze poslušalcev, bivših poslušalcev in hejterjev, ta navidez velikanska razlika hitro postane nepomembna. Kar začnimo, saj nas čaka disproporcionalno veliko dela za tako kratko izdajo.

Takoj na začetku opustimo vsakokratno, a tokrat nekoliko glasnejše govorjenje o tem, da naj bi bil album Ye v znamenju vrnitve tako imenovanega starega Kanyeja ... »The Old Kanye«. Pri branju komentarjev in tvitov lahko namreč hitro spoznamo – če nismo že prej vedeli –, da ima mit o starem Kanyeju približno toliko reiteracij, kolikor je starejših oboževalcev in oboževalcev Kanyejevih starih izdaj. »Conscious lyrics«, »boom bap« ritmiki in pa radodarni uporabi soul semplov navkljub je precej bolj smiselno, dasiravno bolj banalno izhodišče tisto, ki s pomočjo nekoliko zanesljivejših kazalcev Ye umešča ravno tja, kjer bi ga pač pričakovali: med Kanyejeve novejše izdaje oziroma med tisti del diskografije, ki spada v trenutno desetletje.

Začnimo na začetku, pri Kanyejevem čutu za strukturiranost albumov, katerega najbolj konsistentna manifestacija je skrbna demarkacija teritorija albuma: do pikice dodelane, z navdihom raznih Kanyejevih muz zelo očitno zaznamovane uvodne skladbe, ki tvori zvočni spektakel, ki nas že od My Beautiful Dark Twisted Fantasy zanesljivo čaka, ko prve note nove izdaje vsakič znova prekinejo večletno tišino.

Tako lahko že skoraj rutinsko postavimo uvodni diptih na albumu Ye – I thought about Killing You in pa Yikes – v izložbi, v prestižni družbi otvoritev, kot so Dark Fantasy (z albuma My Beautiful Dark Twisted Fantasy), On Sight (z albuma Yeezus) in pa Ultralight Beam / Father Stretch My Hands (z albuma The Life of Pablo). Po praktično nepretrganem hajpanju nekaterih radijskih sodelavcev in svetovne skupnosti ustvarjalcev rap memov je nemogoče verjeti, da sta omenjeni skladbi, ki tvorita otvoritveno pasažo TLOP-a, stari že dve leti, tako rahlo se je namreč v tem času zmanjšala njuna prisotnost v relevantnih diskurzih. Zato se primerjava z uvodom v Ye pojavi kar sama od sebe. Res je, skladno s siceršnjim »umetniškim« navdihom albuma The Life of Pablo delujeta »Beam« in »Father« neprimerljivo bolj impulzivna, od izvajalca je slišati veliko več drznosti tako na glasbeni kot na metaglasbeni ravni – denimo to, da v uvodu v Kanyejev album najbolj izstopata rap nekega drugega raperja in pa producer-tag nekega drugega producenta.

I Thought about Killing You in Yikes pa sta navidez bolj kalkulirani skladbi, njun fokus je nedvomno na samem Kanyeju – spet, bi lahko rekli, skladno s siceršnjim vajbom albuma. Globoko melanholične melodične manipulacije glasu na začetku Killing You postanejo prav srhljive, ko Kanye na albumu prvič spregovori, in sicer s kvazinotranjim monologom o nagnjenju k samomoru in s tem povezanim umorom neke neznane, z zaimkom za drugo osebo navedene osebe. Obstajajo različne teorije, kdo naj bi to bil: eni menijo, da gre za tisti impulzivni del Kanyejeve osebnosti, drugi pa, da gre za kirurga, pod nožem katerega je umrla Kanyejeva mati. Sledijo čvrsti, z vnemo podani lirični udarci, ki so tesno lepljeni na podlago, ki iz verza v verz z dodajanjem elementov postaja agresivnejša. Učinek je presunljiv, s tem pa tudi, vsaj za fane Kanyejevega novejšega outputa, na nek način pomirjujoč: iz snovanja močnih otvoritvenih pasaž je Kanye razvil pravcato znanost interpeliranja poslušalcev in jo pri svojem novem albumu spet apliciral. Ponovno mu je skoraj nonšalantno uspelo dati vtis, da je tisto, kar sledi, instant classic. No, v najslabšem primeru pa je s tem dal solidno protiutež razočaranjem, ki bodo sledila, če plošča to ni.

Resnica pa je nekje vmes. Če že govorimo o odlikah albumu Ye časovno najbližjih Kanyejevih izdaj, velja takoj za uvodom v ploščo izpostaviti šesto skladbo na albumu, Ghost Town. Da se prepričate o splošnem mnenju, ki teži k temu, da gre za najboljši komad na albumu, priporočamo ogled posnetka na YouTubu. Recenzent se temu mnenju pridružuje, namesto poetičnega osebnoizpovednega nakladanja milenijca pa svojemu mnenju v bran ponuja le opazko, da je iz prispevkov drugih, včasih zelo različnih si sodelujočih glasbenikov izklesati čudaške mojstrovine ne samo največja odlika Kanyejevega novejšega ustvarjanja; pace old headom, ravno pojav te enkratne Kanyejeve sposobnosti, ki je do izraza prvič prišla na Fantasy, predstavlja vrhunec Kanyejeve celotne kariere oziroma je znanilec izvajalčeve zrele faze. In pri Ghost Town je več kot očitno, da ta še traja ...

Bombastičen, boleče optimističen, spričo lastnosti različnih glasov pa v enaki meri naiven in odločen (no, brez poetičnih opisov očitno ne gre ...) »kinematografski«, kot ga je opisalo več komentarjev, Kanye na Ghost Town glasove Johna Legenda, Kid Cudija in pa mlade, dotlej neznane, zdaj pa že slavne newyorške raperke 070 Shake – in pa seveda nalezljiv soul sempl - splete v pravcati slavospev bolečini, ki tiho odmeva njegove nedavne glasne kritike opiatov in krize, ki jo trenutno povzročajo v ZDA. Skladba daje več kot primeren material za klasično razvedrilo Kanyejevih oboževalcev: zaznavanje podobnosti z drugimi komadi. Tako so že omenili Waves in pa Runaway, zaradi zvočne podobnosti pa skladbo Otis s plate Watch the Throne. Ne bi pa bilo pretiravanje, če nas misel vleče na Lost in the World, z glasovi Bona Iverja in Rihanne prepojeno skladbo, ki na koncu albuma Fantasy predstavlja moment, ko se perspektiva albuma po vseh prestanih tegobah dvigne z umazanih tal v zvezdnato nebo. Če nič drugega, ponuja Ghost Town reprizo tega občutka, ki bo, sklepam, čez osem let še vedno delovala sveže.

Lep del recenzije smo dali čez, ne da bi se dotaknili najbolj samoumevne razsežnosti Kanyejevega ustvarjanja: rapanja. Good news first: Komad Yikes, ki smo ga že omenili kot drugi del uvoda albuma, saj vanj brez pavze z gladkim prehodom preide uvodni I Thought about Killing You. Primerjava plastične bolnišniške zapestnice z dragoceno uro, spretno referiranje pop kulture pri duhoviti omembi kultne, na pol pozabljene serije hip hop DVD-jev Smack DVD, karikaturno bahanje z nastopom v Severni Koreji ... Yikes vsebuje morda najboljše, zagotovo pa najučinkoitejše verze, ki smo jih od Kanyeja na avtorskem albumu dobili po Yeezusu, morda celo po Fantasyju. Morda bi bilo pravilneje reči, da za njimi stoji res odlična različica Kanyeja, ki zdaj črpa iz swagger Kanyeja poznih 2000-ih, zdaj iz Graduation Kanyeja, zdaj pa iz lika, ki smo ga spoznali na albumu Yeezus.

Pa the bad news ... Če je bila pri polni albumski dolžini The Life Of Pablo možna slutnja, da je Kanyejeva specifična izpovedna forma v srednjih letih naletela na ovire, je pri skromnih 25-ih minutah Ye-ja boleče jasno, da se - ne »the old Kanye«, temveč »old Kanye« - muči s kopanjem za verbalnim materialom, iz katerega bi zanesljivo formiral nek konsistenten raperski lik. Vsaj tak, kot ga terja avtorski rap album.

Očitek leti predvsem na skladbe, v katerih Kanye govori o družinskem življenju in/ali siceršnjih odnosih z ženskami – All Mine, Wouldn't Leave in pa Violent Crimes. Morda bi tovrstne vsebine pozdravil kot nianse pripovedi večjega albuma. Pa najbrž bi spričo dobrih produkcij pretiravali, če bi jim rekli »mašilo«. Izpadejo pa kot nenadni ovinki, ki vodijo stran od pripovedovalca kot težišča albuma, ne da bi na tako majhnem poligonu, kot je skorajšnji mini-album Ye, nudili možnost za neko vrnitev na narativno zadovoljiv način. Saj smo do sedaj že stokrat slišali, da naj bi šlo pri albumu Ye za Kanyejev najbolj osebni album, na njem naj bi načenjal tematiko duševnega zdravja (podčrtan je glagol načenja) oziroma se je bežno dotakne (tudi tu ne gre pretiravati), kar je seveda »personal«, ampak, a niso take v rapu izražene misli o frustracijah, povezanih z najbližjimi, tudi »personal«?

Ne vem. Vem samo, da me je ob gledanju listening partyja za izid albuma Ye po koncu zaključne skladbe Violent Crimes, v kateri Kanye govori o strahu, ki ga kot nekdanji jebač čuti ob misli na tegobe, ki čakajo njegovo hčerko, doletel rahel občutek razočaranja. Verzi in misli, izražene v njih, so na relativno visokem nivoju pa tudi instrumentalija je presežek na albumu, sestavljenem iz samih instrumentalnih presežkov.

Tako je bilo, pravzaprav: iz spočetka nejasnih razlogov mi je misel šla k dejstvu, da imata ravno te dni Gucci Mane in Jay Z hita s skladbama o svojem nakitu. Torej, osemintridesetletni Gucci Mane in pa Jay-Z, ki je že dosegel za rapperje visoko starost 48 let. No, omenimo tudi 42-letnega Pusha-T-ja, Kanyejevega varovanca, ki je serijo izdaj, v katero spada tudi Ye, odprl z odlično, rimoklepaško izjemno solidno plato Daytona. Naštete sveže izdaje namreč potrdijo, da se vzorčni arhetipi novejše hip hop glasbe relativno lepo starajo oziroma da staranje za z diamanti in avtomobili obsedene raperje ne predstavlja prevelikega paradoksa, tudi če od izvajalcev in poslušalcev zdaj terjajo tiho priznanje, da gre vselej za bivše dilerje in razgrajače.

Ampak Kanye ni tak raper: nikoli ni bil in nikoli ne bo. Zavidljivo mesto v rap glasbi si je namreč začrtal ravno z identiteto, ki sicer ne zavrača diamantov in avtomobilov, temveč nujno dvodimenzionalnost takega pristopa: »We're all self-conscious, I'm just the first to admit it«, je dejal na enem izmed prvih singlov pred več kot 15-imi leti. Tako se zdi, da ko starejši fani oziroma fani starejših Westovih izdaj objokujejo izginotje starega, »družbeno ozaveščenega« Kanyeja, imajo s tem v mislih zlasti dualizem, to dialektiko, ki ves čas, od 2003 pa vse do danes, poganja Kanyejeve rape - ne glede na to, da sta proporciji materializma na eni strani in pa kritično reflektiranje le-tega po drugi strani v Kanyejevi karieri močno nihali.

Nedvomno gre za ikonoklastičen pristop, ki je Westu omogočil inovativne strategije pri formiranju baze oboževalcev in ga tako lansiral na pot zvezdniškega raperja. Z vsakim nadaljnjim izidom pa je težje zanikati, da je neskladnost takega pristopa z notranjim življenjem starejšega, ugodno situiranega fotra, nadležen problem, ki ga je Kanye čedalje manj sposoben rešiti.

Ko se je torej na »listening partyu« odvrtela zadnja skladba na albumu Ye in je nad to pravcato proslavo Kanyejeve genialnosti sredi divjine v Wyomingu spet zapadla tišina, je bila prva, neravno vesela misel pravzaprav ta: vsi raperji se pač starajo, Kanye pa je prvi, ki tega res ne več more skrivati. Oziroma da bo analogija s prej citirano vrstico iz skladbe It All Falls Down popolna: Kanye je prvi, ki to prizna. Ali ni mogoče, se v zaključku recenzije sprašujem, da je serija petih tedenskih izdaj, v kateri je Ye kot druga zaporedna izdaja edini polnopravni Kanyejev avtorski album, ravno implicitno priznanje tega dejstva?

Tudi če je, to še ne pomeni, da ne gre hkrati za vnovično potrditev Kanyejeve skoraj nadčloveške sposobnosti branja okoliščin, ki ga v danem hipu obdajajo tako na mikro kot na makro ravni, ter na podlagi teh uvidov načrtovanja naslednje poteze. Tako so taka in drugačna razočaranja in pritoževanja pri Kanyeju praktično neizogibna. Ampak Kanye ne bi bil Kanye, če take misli ne bi vsakič znova izpadle malenkostne, ko jih jukstapoziramo z občudovanjem raperja, producenta in tvorca gesammtkunstwerkov, ki je, ko je bil MTV poglavitni glasbeni medij, že sodil med najpomembnejše predstavnike rap glasbe in ki tega statusa zelo očitno ne namerava spustiti iz rok v časih, ko ima to vlogo Twitter. Morda lahko v duhu Kanyejevih nonsense izjav o podjetništvu zaključimo s špekulacijo, da bomo v neki prihodnosti, ko bomo na glavah vsi nosili VR naprave, enako nadobudno čakali nove Kanyejeve izdaje, tudi če na njih sploh ne rapa in bomo zato družno objokovali izginotje »2D Kanyeja« ... gotovo bo zabavno ... komaj čakam!