Redefining Darkness Records, 2022

Tako kot pravi grindcore album ne gubí časa, temveč takoj vžge, kot je treba, tako stori tudi Peace Through Tyranny, drugi album ameriške zasedbe Kill Division. To naredi tako, da se pokloni otvoritvenemu komadu plošče World Downfall kultnih Terrorizer, skladbi After the World Obliteration. Ko boste slišali komad, se boste takoj strinjali. In v teh nekaj sekundah prve skladbe je uresničeno to, kar je ob premieri plošče za spletno stran ameriškega časopisa Decibel Magazine izjavil šef zasedbe, kitarist Gus Rios. Namreč, da je pričujoči album odkrit poklon Terrorizer in da je namenjen vsem tistim nostalgikom, ki so črpali grindcore energijo iz njihove glasbe in glasbe zasedbe Napalm Death, ter vsem tako imenovanim new school grinderjem, ki bodo znali ceniti njegovo preprostost in agresijo.

Preprostost in agresija sta vsekakor pojma, ki zajameta bistvo albuma Peace Through Tyranny, čeprav bi bilo prav dodati še nalezljivost kitarskih rifov in predvidljivost v smislu struktur posameznih pesmi. A zdaj se zdi, da smo že v prvih dveh odstavkih začeli streljati iz vseh cilindrov – podobno kot dotični album – zato se bomo raje umirili in šli po vrsti.

Torej, Peace Through Tyranny je grindcore album v najboljšem pomenu besede. Ponuja deset avtorskih pesmi in eno priredbo komada omenjenih Terrorizer, povprečna dolžina pesmi je dve minuti, plošča pa se konča po dobrih 23 minutah. Naslovnica je kolaž slik, ki prikazujejo kaotično stanje v Združenih državah Amerike danes. Prevladujoča barva je rumena, kar bi bilo idealno za recimo fotokopiranje flajerjev pri oglaševanju takega albuma, če bi le-ta izšel pred tridesetimi leti. Besedila so ali osebnoizpovedna ali družbenokritična, ploščo pa so posneli štirje veterani ekstremne scene.

Glavni krivec za ta album je kitarist Gus Rios, ki se je na sceni proslavil kot bobnar zasedb Malevolent Creation in Gruesome. Zvok njegove kitare je totalen rip-off kitarskega zvoka, ki ga je iz svoje šeststrunke nekoč izvabil danes že pokojni Jesse Pintado na prej omenjeni plošči zasedbe Terrorizer; in z izrazom rip-off mislimo nekaj res dobrega in pozitivnega. Rifi so enostavni, neposredni, nalezljivi, album pa ne ponudi solaž. Poleg tega je Rios napisal tudi besedila in nasploh ustvaril komade. Bas kitaro igra Jeramie Kling, danes bobnar zasedbe Venom Inc. in vokalist v bendu Inhuman Condition. Ne glede na vse njegove sposobnosti in možnosti, ki jih bas kitara ponuja v grindu, tukaj Kling žal ne izstopa v ničemer, razen v dejstvu, da gre za znanega človeka, ki pač z basom do pike natančno sledi kitarskim linijam.

Po bobnih udriha Dirk Verbeuren, možakar, čigar renome je ogromen. Proslavil se je s francoskimi tehničarji Scarve, nato z Belgijci Aborted. Več kot deset let je preživel pri Švedih Soilwork, medtem pa vztrajno ustvarjal z grindcore bendom Bent Sea, se progresivno izražal z Devinom Townsendom, na koncu pa pristal pri thrash metal velikanih Megadeth, pri katerih igra še danes. Njegovo igranje na danes predstavljenem albumu je poklon bobnanju Peta Sandovala, glasbenika, ki je odgovoren za natančno igranje blast beata in ki je ekstremni metal ustvarjal v Terrorizer, v katerem igra še danes, bolj pa ga poznamo kot tolkalca Morbid Angel. Za vokalno jezo je odgovoren Kyle Simmons, ki se je na začetku 21. stoletja proslavil kot vokalist kultnih Hate Plow in Malevolent Creation, preden se je za nekaj časa upokojil – vsaj do izida pričujoče plošče.

Zakaj je bilo treba našteti toliko imen in podatkov? Ker takšna zasedba oziroma pedigre njenih glasbenikov dvigne pričakovanja. Pa jih upraviči? Da. Omenjeni glasbeniki dobro vedo, kako se zadevi streže, zato je rezultat razgiban, dinamičen album, ki ponuja vse tisto, kar v grindu pričakujemo: blast beate, dobre rife, enostavne in krajše strukture ter kruleče in kričeče vokale. K sreči je tudi dolžina plošče, ki se vrti dobre pol ure, ravno pravšnja, da se album ne vleče in se poslušalec ne dolgočasi.

Vseeno pa ne moremo mimo kritike, da je album zgolj poklon ploščam, kot so že omenjena World Downfall od Terrorizer pa Scum  zasedbe Napalm Death in Horrified benda Repulsion, kaj več od tega pa ne. Prav tako je na mestu vprašanje, ali bi tak izdelek povzročil dvig obrvi poslušalcev, če bi ga posnel kdo drug in ne omenjeni all-star izvajalci. A kakorkoli že – plusov je definitivno več kot minusov, in poslušalci, ki cenijo klasični grind, bodo prišli na svoj račun. Prav tako pa se bo album Peace Through Tyranny verjetno priljubil novodobnim poslušalcem, ki grind enačijo s progresivnimi zasedbami tipa Cattle Decapitation in Fallujah, ker ponuja jasno in čisto zvočno sliko, v kateri se tudi v preprostosti ponujenih skladb sliši, da je album odigran kirurško natančno.