Pure Noise Records, 2024

Od usodnega laježa, ki je ameriško zasedbo Knocked Loose vrinil na plejliste nič koliko poslušalcev glasne godbe, mineva slabih osem let. Takrat je izšel bendov prvi album Laugh Tracks, danes ikoničen bevsk, ki je naznani breakdown s komadom Counting Worms. Z njim je zasedba lastnoročno odprla vrata mnogim ironičnim in neironičnim posnemalcem. Zgodba, ki se je začela na neresnosti beatdown hardcora, je bend pasivno vključila v dirko iskanja tiste nove, intenzivnejše podobe najglasnejše oblike glasbe. Knocked Loose so v letih od prvenca cveteli, izvedli izredno uspešne turneje, tudi ob boku velikih zasedb, kot sta denimo Thy Art Is Murder in Parkway Drive, do postopnega pokovinjenja lastnega izvirnega zvoka. Poglobitev zvoka je bend nazadnje leta 2021 zapeljala v svet pripovednosti EP-ja A Tear in The Fabric of Life, v grozljivko šestih komadov, ki pričajo o eldričnih bitjih, zaprepadenih pod težo izgube uma in partnerstva. Letos maja je bend konceptualnost horrorja in intenzivnega metalcora končno povzdignil na nivo polnopravne plošče You Won't Go Before You're Supposed To.

Začetek albuma je brezkompromisen. Medtem ko bendovi vrstniki intenzivnost novega zvoka pogosto iščejo v niansah, rojenih iz oddaljenih žanrskih kombinacij, Knocked Loose izraz krepijo s trenjem sorodnejših oblik metalske glasbe. Uvodni komad Thirst odpre potuhnjen uvod v stilu spremljave kakšne analogne grozljivke in se z obrazom se naprej zaleti v razmlaten zid krika in poblaznelih blast beatov. Rafal bobnov odstopi od ritmične dinamike hardcora in se povsem približa za bend neznačilni, agresivni naravi powerviolenca. Intenziteta komada Thirst sprva zmotno namigne v nasilno smer repeticije, ki ob dolžini celega albuma pogosto pomeni dolgočasno jezo, proti koncu minutaže pa zveni predvsem votlo, toda ekipa iz Kentuckyja se tej pasti spretno izogni. Knocked Loose spolirajo zadnje kose, potrebne za polno razumevanje njihove glasbe. Tematsko izvlečejo medlo nit kritike fanatizma ameriških kristjanov – to namreč s sabo nosijo že od prve plošče – in jo razčlenjeno vržejo v ospredje, glasbeno pa z namenskimi prehodi med komadi in večslojnimi vokali poskrbijo, da plošča ne zbledi. 

Seveda ne moremo obiti komada Suffocate, enega najbolj bizarnih sidequestov na albumu, v katerem se Knocked Loose pridruži ameriška pevka Moriah Rose Pereira oziroma Poppy in na dan privleče enega primitivnejših fry krikov na sceni. Glas glavnega vokalista Bryana je dokaj izviren in je eden tistih, ki ga ali obožujemo ali pa preprosto ne prebavljamo. Knocked Loose na novem albumu temu hodijo nasproti predvsem s segmentiranjem vokalnih utrinkov med različne vokaliste, variacija med Bryanovim nerazločnim fryem ali pa Isaacovim nizkotonskim growlom tako dokončno reši problem zamlakanosti vokalne porcije njihovega zvoka. Ta variacija je toliko bolj vidna prav v komadu Suffocate, v katerem je češnja na gnevu tega eksperimenta še vokalni razpon vokalistke Poppy. Deležni smo hrome govorjene besede, vzete denimo iz komada WWE intro njenega projekta Eat, in razbeljenega besa metalskega vokala, kakršnega je denimo uporabila v prispevku k plošči Disco4.

Zavestnih premorov na novi plati pravzaprav ni, hkrati pa Knocked Loose v jezi ne ostajajo brezpredmetni. V krajšem formatu je bend do sedaj blestel zato, ker je tesnoba izrazito jezne glasbe prej ali slej popustila. Na plošči You Won't Go Before You're Supposed To bend to odtehta z vključevanjem vseh njim do sedaj znanih odtenkov hrupotvorjenja. V komadu Don't Reach For Me denimo spletejo gnusno nalezljivo kombinacijo rifov v stilu benda Gojira in neandertalskega deathcore preseravanja. Del bolj obskurne tradicije članov Knocked Loose je ideja preobračanja komadov, ko sodelovanje z drugimi ustvarjalci poskušajo popestriti tako, da ustvarjajo alternativne verzije prej obstoječih kompozicij. S stranskim projektom xWeaponx so denimo preobrnili komad Domination sorazgrajačev World of Pleasure, na tem albumu pa bend obrne komad Slaughterhouse benda Motionless in White. Najhvaležnejši preskok slišimo v zadnjem komadu albuma, Sit & Mourn, v katerem bend spet gradi sliko čiste groze, toda ne s hrupom ali hitrostjo, temveč z načrtno težo lastne podobe. Razčlenjen uvod oddaljene ptice razčetveri nalezljiva, numetalska kitara, parajoč vokal Bryana pa neizprosno zgrabi vsako besedo, ki se strupeno cepi z njegovega jezika. V uho nam pošlje naslovni verz albuma in komad se prelomi v briljanten blackmetalski rafal. Variacija jeze znotraj tega, kar bend počne najbolje, omogoča zbranost čez celotno ploščo, hkrati pa Knocked Loose brutalost skoncentrirajo v trenutno najintenzivnejšo ploščo hrupne dirke corovske glasbe. 

Album je načrtno skovana forma glasbenega izražanja benda, ki se je vztrajno kalil po preperelih kleteh Oldhama že od leta 2013. Od takrat so vztrajno izdajali vse trše in trše izdelke. Podobnega zvoka na sceni ni bilo, pod površjem Knocked Loose pa je vedno brbotal zlati album, ki bi redefiniral pomen jeze in hrupa. You Won't Go Before You're Supposed To je ta album. Z barvito in tesno produkcijo sicer bolj raperskega producenta Drewa Fulka, ko vsak razčetverjen snare zareže do kosti, in s poglobljeno izkušnjo krščanstva v ruralni Ameriki, ki namesto prezira sloni bolj na osebnem doživljaju verskega pritiska z grenko realnostjo brezbožnosti vsakdana, so se Knocked Loose povzpeli na vrh glasbe gneva.