Zvočni izviri, 2024

Ko opisujemo delovanje neutrudnega tolkalca Zlatka Kaučiča, v isti sapi z njegovimi diskografskimi izdajami, na katerih sodeluje z vrhunskimi mednarodnimi jazzisti in improvizatorji, izpostavljamo še njegovo delovanje kot pedagoga, učitelja in usmerjevalca mladih glasbenikov v svoji glasbeni šoli. Ta deluje pod okriljem novogoriškega Kuda Zvočni izviri, iz nje pa je izšla vrsta zdaj že dobro uveljavljenih mlajših glasbenikov, ki so se kalili v zasedbah, preprosto poimenovanih Kombo, pri čemer so imenu po vrsti sledile začetne črke abecede, A, B, C, D ...

Ob vrsti Kaučičevih častitljivih obletnic – leta 2018 je obeležil 40-letnico delovanja, lani pa še svojo 70. obletnico – je zdaj ob dvajsetletnici delovanja omenjenega Kuda Kaučič v eno veliko, kar štirinajstčlansko zasedbo združil člane iz A-, B- in C-različice Komba. Kombo ABC, torej. Taka združena oziroma – če povemo v duhu samega imena zasedbe – »kombinirana« različica treh izvirnih Kombov je nedavno objavila album Objemi / Hugs in ga pred dobrima dvema tednoma predstavila na odličnem – mah, ne bomo šparali besed – izjemnem koncertu v Kinu Šiška. Po izkušnjah in glasbilih zelo pestra četica muzičistov je ponudila kar se da široko in globoko pojmovanje Kaučičeve glasbe, ki se nam na albumu razstira v nizu večslojnih in žanrsko precej samosvojih, toda v dihajočo in brcajočo, brbotajočo celoto brezšivno zloženih zvočnih poslastic.

Omenili smo, da je glasba z albuma žanrsko samosvoja, in spodobi se, da ta morda nekoliko nenavaden izraz razčlenimo. Kaučič in njegovi učenci namreč navdih jemljejo iz številnih zvočnih prostranstev, ne da bi se zares zasidrali le v enem. Že res, da je »jazz«, ki ga tukaj namerno dajemo v narekovaje, nekakšna iztočnica in pogonsko gorivo tegale miniorkestra, a ga gre razumeti bolj kot postopek in vodilo h grajenju muzike, manj pa kot zaokroženi ali – ne daj bog – »čisti« žanr. Zato v glasbi slišimo tudi odkruške in odcepe rocka v vsej njegovi pretekli in današnji pestrosti – od jazzrock fusiona do postrocka.

Tukaj so zatem še prvine eksperimentalne in nove muzike, tudi take, ki koketira s »klasično klasiko«, ali pa po drugi strani z brstečo in hrupno kakofonijo. Sem ter tja slišimo celo ščepce naslanjanja na tradicionalne godbe in še marsikaj drugega, kot temeljno vezivo pa skozi vse skupaj pronica improvizacija: kot očiten postopek skladanja ter tudi kot način »delanja« muzike v navdihujočih izmenjavah s sošpilavci.

Vsak komad pleni pozornost z drugačno zvočno in aranžersko nastavitvijo, ki jo potem v nepredvidljivem toku posamične skladbe pogumni muzičisti peljejo naprej v zelo različne smeri. Glasba kolca, se pregiba, umika in napada, valovi in šumi, pôje in ropota. Vzemimo, denimo, le komad Izpoved. Kitari pleteta zasanjano melodijo, ki se občasno nasloni na istrsko lestvico, da bi se že v naslednjem hipu oba kitarista, a vsak po svoje, podala v naostrene in razburkane solistične izlete, podobne tistim iz psihedeličnega in freakovskega rocka. V nadaljevanju pa se obe kitarski struji – tista bolj mila in tista bolj nasršena – objameta v skladnem sožitju.

Imen krasnih »ozvočevalcev« Kaučičeve glasbe je zares preveč, da bi jih na tem mestu vse naštevali, konec koncev so se s čvrsto skupinsko medigro in z občasnimi posrečenimi solističnimi izkazali kot zasedba, ki jo krasi kolektivni duh skupnega ustvarjanja. Kombo ABC, torej. Brez zadržkov lahko zatrdimo, da Objemi niso le eden od vrhuncev delovanja Kaučiča in številnih inačic Komba, marveč bodo nedvomno zasedli posebno mesto tudi znotraj širše slovenske jazzovske scene. In sicer ne le zaradi izjemne ubranosti in uigranosti, ki jo navadno povezujemo s starejšimi glasbeniki, temveč tudi zato, ker so člani Komba ABC izkazali tenkočutno poglobljenost in spretnost pri povezovanju raznolikih motivov v čvrsto stkano glasbeno celoto, ki poka in brsti od inventivnosti in iskrivih rešitev.