Kino Šiška, dvorana Komuna, Ljubljana, 10. 4. 2024

Večina sladokuscev za jazz, improvizirano godbo in svobodnjaško glasbeništvo nasploh je že slišala za Kombote Zlatka Kaučiča. Skupinice, ki so se pod okriljem Kaučiča, enega največjih inovatorjev na Slovenskem, učile glasbenih praks onkraj okvirov konvencionalne produkcije, so skozi leta ponudile številne plošče, njihovi člani, Kaučičevi učenci, pa so se po minulih letih in desetletjih izkazali za zveste naslednike svobodnjaškega zvočenja. S tem se je od izvirnega Kombota do aktualnega Kombota D pisala lepa zgodba primorskega robnega godenja, kateri je bilo prejšnji teden v Komuni Kina Šiška pridodano eno najlepših in najzanimivejših poglavij doslej, ki nosi ime Kombo ABC. Zasedba, sestavljena iz štirinajstih glasbenikov, je pod dirigentsko taktirko starešine Kaučiča predstavila ploščo Objemi, ki je izšla pri založbi KUD Zvočni Izviri.

Ob prihodu v prijetno osvetljeno Komuno je našo pozornost takoj ujel oder, primerno napolnjen glede na število inštrumentalistov. Kaučičevi učenci – oziroma, kot se je proti koncu večera izrazil sam, praktično kar otroci – so se na odru razvrstili v skoraj orkestrskih sekcijah, spremljali pa so jih tudi nekateri priložnostni gostje. Urban Kušar, Žiga Ipavec, Marko Lasič, Vid Drašler, Tomi Novak, Robi Erzetič in Gal Furlan so se zvrstili po tolkalih, ki so bila na odru razporejena na dva polnomastna seta bobnov in gomilo drobnejših zvočil. Za toplino nižjih frekvenc sta skrbela Jošt Drašler s kontrabasom in Timi Vremec z električnim basom, medtem ko sta brenkala Jan Jarni in Anton Lorenzutti. S saksofonom in klarinetom je nastopil Jure Boršič, glas je pristavila Tea Vidmar, skrit v kotu pa se je znašel v Ljubljani živeči portugalski harfist Eduardo Raon.

Obilna mašinerija, ki je razpirala Objeme, se je na oder nakapljala s kakšnimi dvajsetimi minutami zamude. Gosti so v tem času napolnili približno tričetrt dvorane, vse skupaj pa je spremljal pritajen občutek pričakovanja in zanimanja, kajti zasedbe takšnega kalibra se le redko ujamejo v jazzovskih vajetih. Izjeme seveda obstajajo – lani nas je denimo v Ljubljani obiskal osemnajstčlanski Supersonic Orchestra Garda Nilssena, toda dejstvo je, da se tudi najrobnejše svobodnjaške zasedbe rade držijo triov, kvartetov in kvintetov. Naš nemir je bil pomirjen hipoma in brez pretiranega pompa. Glasbeniki so svoja mesta zavzeli po hitrem postopku, pri čemer je velik del tolkalcev sedel na tleh odra. Kaučič je uvodoma pozdravil občinstvo, nato pa ji na stolčku sedeč obrnil hrbet in otvoril večer.

Od prve zaigrane linije dalje je bilo jasno, da gre pri Objemih za svežo zvočno idejo. Napram Kombom smo lahko slišali predvsem jasne tematske linije, ki jih je pridno izvajala trojica Jarni, Lorenzutti, Boršič. Tonalno in barvno je sekcija melodije oblikovala v evokativno celoto, ki je tvorila udarne simbole, neke vrste mejnike med kompozicijami. Preostanek godbe se je naslanjal na ta melodični element. Kaučič je z rokami neprestano diktiral vstope in izstope omenjene trojice, usmerjal pa je tudi oba seta bobnov, ki sta prevzela različni vlogi. En set je večinoma služil izključno ritmičnim narekom, ki so presenetljivo temeljili na elementih krautrockerskega motorika. Medtem je drugi set ponujal možnost razposajenega raziskovanja zvoka, odrešenega striktnih, ritmičnih okovov. 

Kaučič si je s Kombom ABC tolkala v odrskem kontekstu zamislil povsem mojstrsko. Vsakemu posameznemu tolkalcu je namenil drobec žarometa. Če so bile vloge na do neke mere rigiden način določene z odrsko postavitvijo, so se muzičisti z njimi poigravali preprosto s premikanjem in izmenjevanjem. Tako je skozi celoten večer med tolkalci tekla neprestana štafeta. Z menjavanjem med enim in drugim setom ter gomilo manjših tolkal so vsi dočakali svoj košček svobodnjaštva. V to presenetljivo ritmično in, če ne bi bili gosti vsi do zadnjega zvesto posedeni, skorajda plesno, gruversko celoto, sta se na zanimiv način vpletla še glas in harfa. Tea Vidmar je s svojim izjemnim, stilistično razgibanim repertoarjem ponujala vse od piskov, hehetov in jamranj do bolj klasičnih melodij. Eduardo Raon je medtem s harfo pletel magične arpeggie, ki so včasih bdeli nad kaotičnim gruvom celote, včasih pa služili zgolj za teksturno popestritev. 

V slabi uri igre je Kombo ABC pod taktirko Zlatka Kaučiča pričaral neverjetno žive, organske ritme. Nenehno mojstrska medigra ni pričala le o dolgoletnih izkušnjah nastopajočih, temveč tudi o trdoživosti in jasnosti Kaučičeve ideje medosebne godbe, ki je tako uspešno in lepo zaznamovala njegove učence. Veliki Kombo se je gibal z neustavljivo energijo, lomastil je v okvirih jazzovske prakse in fuzijskega raziskovanja, ni ga bilo strah energičnih gruvov in melodičnih poslastic. Nastop štirinajsterice je bil preprosto izjemen. Tudi ko je nekajkrat kazalo, da bodo zobniki preskočili in se deli razmaknili, so se kombovci vedno znova ujeli v skorajda bratski intuiciji. Temu primerno je Kaučič večer zaključil z obilico zahval in pohval svojim učencem – ali kot je dejal sam, kar otrokom.

Avtorica naslovne fotografije: Maša Pirc