Terratur Possessions, 2022

Kljub temu, da smo že zajadrali v novo leto, se bomo danes vrnili nazaj v leto 2022 in analizirali novo ploščo avstrijskega benda Kringa. Svojo drugo studijsko ploščo so izdali 30. decembra, kar je kar neprijetno dejstvo, ker gre za vrhunski izdelek, ki si zasluži pozornost predvsem na lestvicah najboljših plošč preteklega leta. Ampak to ploščo lahko obravnavamo tudi kot izdelek, ki bo izšel letos, ker bo glasba v fizični obliki izšla šele februarja. Tako kot prvenec Feast Upon the Gleam bo tudi album All Stillborn Fires, Lick My Heart izšel pri norveški založbi Terratur Possessions.

Prvenec smo recenzirali leta 2019, zato ne bomo izgubljali časa s predstavitvijo tega benda in kolektiva iz Linza. Vendarle pa bomo poudarili, da gre za kolektiv, ki nas nenehno navdušuje z vrhunskimi projekti in bendi. Peščica posameznikov je odgovorna za zavidljivo izdajo kvalitetnega black metala in sorodnih derivatov. Linz je pravzaprav epicenter kvalitetnega evropskega black metala in pika.

All Stillborn Fires, Lick My Heart nadaljuje formulo, ki jo je zasedba ustvarila v svojem opusu. Kringa igrajo zelo dinamičen black metal. Navdih črpajo iz drugega vala black metala, dodajo pa mu navihano dozo punka. Če to razčlenimo na detajle, najprej opazimo glavnino njihove godbe, ki se drži mističnih melodij skandinavskega black metala. Uporabljajo ponavljajoče se rife, ki sicer ne trajajo tako dolgo, da bi nas začarali in nas odpeljali stran, v odtujeno stanje duha. Z vidika kompozicije je to dobra poteza, nenehno nas namreč držijo v šahu, ko čakamo na naslednji premik v kitarskih rifih. Tukaj so Kringa v dvoboju med enostavnimi ter učinkovitimi tremolo rifi in razgibanimi melodijami, zapacanimi z jamskimi odmevi. 

Ko govorimo o teh blackmetalskih pasažah, ni nujno, da dominira blast beat, temveč so lahko ritmi tudi bolj počasni in umirjeni. Kar imamo v mislih, je zvočna slika, ki nam jo Kringa riše. Pričara nam zelo mistično zvočno krajino, ki si nenehno želi posredovati nekakšno ritualno šamanistično noto. Pri tem so ključni vokali, ki obidejo klasično kričanje in nas lahko spomnijo na nekakšen gotski postpunk v stilu pionirjev tega žanra, kot so Bauhaus. A bend obenem zveni zelo blackmetalsko, trenutek ritualnosti se namreč nikoli ne raztegne čez celotno skladbo. Preveva nas občutek, da gledamo v portal, ki nas lahko popelje v druge dimenzije, a si tega praga ne drznemo prestopiti. Prav ta vrlina je tudi najmočnejša točka albuma, ker v nas nenehno vzbuja pozornost.

Poleg vpliva black metala, ki na plošči dominira, opazimo še nekakšno punk noto. Tukaj mislimo predvsem na bobne, ki so na trenutke bolj poskočni. Kombinacija punka in black metala je dokaj standardna praksa, predvsem ker sta skupaj učinkovita in niti ne opazimo, da so določene pasaže pravzaprav enostavni punk prijemi. Morda je sorodni bend Hagzissa bolj učinkovit pri spajanju teh dveh svetov kot Kringa, a na novi plošči vseeno slišimo momente, ki bi, če bi jih osamili, delovali kot nekakšna surova punk godba. Očiten je tudi že omenjeni postpunk prijem, predvsem kadar sta bas ali kitara manipulirana z reverbi in chorus pedali.

All Stillborn Fires, Lick My Heart je album, na katerem ima vsaka skladba svoj pečat, vsakič slišimo kakšno unikatno fineso ali pa izviren kitarski rif. Kringa črpajo iz tradicije, a vse skupaj interpretirajo na svojevrsten način, pri čemer na plošči ne najdemo šibkih točk. To je moderen black metal najvišje kakovosti. Učinkovit in inovativen. Nikoli dolgočasen.