KRINGA: Feast Upon The Gleam
Terratur Possessions, 2019
Kringa je vas v centru Istre, v kateri naj bi živela prva oseba, ki so jo opisali kot vampirja. Jure Grando je bilo njegovo ime in živel je med letoma 1579 in 1656. Kringa pa je tudi bend iz avstrijskega Linza, ki je del izjemnega kolektiva posameznikov, vpletenih v odlične blackmetalske bende. Pred nekaj tedni smo na tem mestu predstavili izdajo benda Hagzissa - odlično ploščo They Ride Along, ki je izšla pri založbi Iron Bonehead Productions. Kringa pa so svojo letošnjo ploščo izdali v sodelovanju s še eno izjemno založbo, ki jo krasi eliten status – torej norveško Terratur Possessions, ki skrbi za black metal najvišje kakovosti, predvsem s fokusom na skandinavskih bendih. Ploščo Feast Upon The Gleam tokrat obravnavamo z nekaj zamude, izšla je namreč že 21. avgusta. Omenjeni kolektiv iz Linza je resnično postavil avstrijski black metal na svetovni zemljevid, in poleg dveh že omenjenih bendov velja iz kolektiva izpostaviti vsaj še entitete Brånd, Eisenhand, Alruna in Concorde.
Plošča, ki jo obravnavamo nocoj, nosi naslov Feast Upon The Gleam, material z nje pa si vsekakor zasluži svoj prostor v katalogu založbe Terratur Possessions. Gre za multidisciplinarni black metal, osnovan na stari šoli žanra, vendar z izjemnim pustolovskim občutkom za kreiranje atmosfere. Kringa ne igra pretirano zakompliciranega black metala, ki bi hotel zveneti pretenciozno ali ekstremno tehnično, in to tudi ni bend, ki bi ga zaznamoval kak posebno temačen ritual. Očitno v njihovi glasbi je predvsem spogledovanje z drugim valom black metala skandinavske šole, seveda v glavnem z ozirom na tremolo rifaže, ki na plošči odigrajo ključno vlogo. Z lahkoto bi torej glasbeni izraz Kringe povezali z zgodnjimi ploščami norveških Darkthrone. Če smo natančnejši - določeni rifi po svoji repetitivnosti in enostavni zgradbi spominjajo prav na Transilvanian Hunger. Odreči jim ne gre niti podobnosti z Mayhem, ki so za Kringo vsekakor ključen vir inspiracije bodisi v smislu kitarskih rifov bodisi morda še pomembneje – v smislu vokalnega dela. Kričanje, tuljenje in petje so med najbolj zanimivimi momenti plošče Feast Upon The Gleam. Seveda ne gredo v takšne ekstreme, kakršne bi lahko pripisali Attili, vseeno pa lahko Kringin pristop k vokalom označimo za drzno potezo, tradicionalni black metal namreč k tem stvarem pristopa zelo omejeno in neinovativno. A zadnje čase se pojavlja vse več bendov, ki si Attilo jemljejo za zgled. In zelo podoben pristop k vokalnemu delu smo opisali že v recenziji omenjene plošče zasedbe Hagzissa.
Feast Upon The Gleam je zelo dinamičen album in v tem smislu je prav podoben omenjeni Hagzissini plošči They Ride Along. Očitno je, da oba benda svoj navdih črpata iz bazenov istih bendov in faz black metala. Kringa so sicer izraziteje osredotočeni na ustvarjanje mračnih in zasanjanih atmosfer, ki so bistvene in ključne za razumevanje plošče Feast Upon The Gleam. Kringa odpira portale transcendence - z enostavnimi, repetitivnimi rifi. Pač klasičen black metal, nič novega. A v izvedbi tiči ključ in Kringa svoje kompozicije izpeljejo mojstrsko na način, s katerim dosežejo noro stopnjevanje. Prehodi med tempi oziroma med različnimi pasažami so izredno podrobno premišljeni, pripetijo pa se skoraj neopazno. Izjeme takšnemu pravilu so določeni rifi zmagoslavja, ki pa so na plošči redki, tako da delujejo kot nekakšen skriti dragulj korone bendovega rifovja. Skladbe vse presežejo dolžino pet minut oziroma se celo večkrat približajo desetim minutam. V takšnem trajanju si bend vzame čas za premišljeno stopnjevanje. Ne mudi se mu in komadi zato delujejo kot prostorne krajine monotonih riffov z minimalnimi variacijami, ki nas vsrkajo vase in nas pogoltnejo v temačne rove podzavesti.
Dodaj komentar
Komentiraj