Čudaške mešanice, ki sliši na ime Kultur Shock, ki je mešanica punka, metala, umazanega rokenrola in balkanske etno godbe - predvsem romskih poskočnic in bosenskih sevdalink - smo se v zadnjih letih po zaslugi številnih gostovanj že kar navadili. Očitno pa tam »čez lužo«, kamor je člane skupine naneslo z vseh vetrov, temu za zdaj ni tako. Združili so se leta 1996 v Seattlu, v meki grungea, kjer so imeli na začetku kariere zaradi vročih žurov v punk-rock klubih, predvsem pa po barih balkanskega porekla, nemalo težav z organi reda.

V startu jim je veliko pomagala Joan Baez, po začetni akustični fazi pa so se naelektrili in kmalu se je razširil glas o njihovih nastopih. Med eminentnejšimi poslušalci so se znašli tudi Krist Novoselic iz Nirvane in večni upornik Jello Biafra, ki se je izkazal kot njihov MVP, ko je prepričal faith-no-morovca Billyja Goulda, da jim na svoji etiketi Kool Arrow leta 2001 izda prvo ploščo. Fuce the I.N.S. so povili ravno septembra 2001, ko so bile ZDA v stanju kolektivne paranoje, tako da je tudi marsikateri njihov disk končal na grmadi nepoučenih ksenofobičnih borcev za domovino. Leta 2004 je sledil album Kultura-Diktatura, 2006 pa še We Came To Take Your Jobs Away, prav tako izdana pri Gouldovi založbi in producirana pod njegovo taktirko. Svojo popularnost so širili s pogostimi turnejami, predvsem vzhodnoevropskimi, kjer jih je publika lažje dojemala, produkt ene izmed njih pa je tudi album, v živo posnet v Sofiji. Seveda so bili večkrat tudi pri nas, nazadnje pred dvema dnevoma v kranjskem Izbruhovem bazenu, lansko leto pa tudi v živo na Radiu Študent.

Nova plošča balkanskega nu metala se začenja z besedami: «Welcome to teatro mio«, s katerimi nas frontman Gino (beri: Đino!) Srđan Jevđević, ki korenine vleče iz sarajevske pop skupine osemdesetih Gino Banana in ki je svoje delovanje razširil tudi na komponiranje skladb za gledališke predstave kot so Beneški trgovec in Othello, vabi v čaroben svet kulturnega šoka. Gre za metalski šok, ki diši po art rockovskem cirkusu in se dotika glam rocka sedemdesetih let. Vročekrvna zmes, katere vajeti v antiglobalističnem šotoru drži včasih že napol operetni vokal, ozračje pa do vrelišča segreje violinski čardaš stampedo. Čardaš je bil tako ali tako vedno hard core! Sami Kultur Shock so konglomerat cirkuških artistov, ki pa ne nastopajo v individualnih točkah, pač pa so akrobatsko usklajeni v divjem plesu dervišev. Kulturno šokirajo ZDA in ves zahodni svet, hkrati pa tudi balkanskega z načinom interpretacije njemu že znanih melodij. So Rage Against The Machine, pripravljen na pikanten romski način, so Residentsi z vso grotesknostjo Balkana in so Zappa ter Rambo Amadeus v enem, cinično parodičnem telesu. Kljub vsemu temu pa se ne moremo znebiti občutka, da so bile prejšnje plošče, posebej prva Fuce the I.N.S., močnejše, s polnejšimi in bolj izdelanimi komadi.

Prste ima vmes tako zamenjava producenta – poliranje je izvedel stari lisjak Jack Endino, ki ima v svoji trofejni sobi že skalpe “prestižnikov” kot so Nebula, Nirvana, Screaming Trees, Zen Guerrilla in Mudhoney – kot tudi kadrovska sprememba, saj sta skupino zapustila dolgoletna člana, kitarist Mario Butković in basist Masa Kobayashi. Vrzel so zapolnili indonezijski basist Guy Davies ter Paris Hurley in Matty Noble na violinah, ki poleg že omenjenega alfa in omega Srđana Gina Jevđevića, bolgarskega kitarista Vala Kiosovsskega, bobnarja Chrisa Stromquista in klarinetistke Amy Denio tvorijo to eksplozivno telo. Žal je album Integration, z izjemo violinskih delov, brez tistih presežkov, ki bi distancirali ta album od prejšnjih. Ime Integration pa si je mogoče razlagati tudi v smislu tega, da je po nekaj albumih – štirih studijskih in dveh živih – že čas, da se ta glasba ustali v zahodnem svetu. Po balkan folku se tako spuščajo še v vode ameriškega folk countryja. Odpravljajo se na izlet, kakršnega je na začetku devetdesetih imel že njihov podpornik Jello Biafra v peklensko-ruralnem sodelovanju z Mojo (beri: Mođo!) Nixonom, vendar pa na trenutke, denimo v komadu Country Mohammed, kjer se navezujejo na stare bosenske sevdalinke, točneje na Anadolko, delujejo že kot »stars on 45«.

Spoj balkan rock etna in hard core elementov ter večjezična besedila v enem samem komadu so nekaj posebno odpičenega predvsem za zahodni svet, ki mu je njegov zvok, tako kot zvok sovoznikov Gogol Bordello nekaj eksotičnega, za razliko od našega kulturnega prostora, ki je bil in je še v stiku z jezikom in godbo balkanskega kulturnega prostora. Navsezadnje nam furija funky kitar v kombinaciji s tradicionalnimi instrumenti in parodičnimi besedili, preko 2227 in Francija Blaškovića, ni neznana. Če se ozremo še širše, pa bi se lahko dotaknili latinskih Mano Negra, irskih The Pogues ali španskih SKA-P, katerih skupni imenovalec je zavračanje globalizma. Prvi obisk cirkusa je bil nekaj nepozabnega, vsak sledeči pa te nikoli več ni tako navdušil.