La Femme: Paradigmes

Recenzija izdelka
6. 9. 2021 - 19.00

Disque Pointu, 2021

Po uspehu tako prvega kot drugega albuma francoske indie pop skupine La Femme je po petih letih spomladi izšel tretji, težko pričakovani album Paradigmes, ki ga bomo poslušali danes. S petnajstimi novimi skladbami v skoraj enourno celoto zaokrožena izdaja tako po dolžini kot stilsko sledi predhodnicama Psycho Tropical Berlin in Mystère. Z obuditvijo in osvežitvijo francoskega yé-yéja daljnega leta 2013 so s prvencem postali instant hipsterska uspešnica, z drugo ploščo pa so svojo pozicijo le utrdili in se uveljavili tudi izven Francije. Članstvo zasedbe se je tekom let močno spreminjalo, nekakšna stalnica pa sta ustvarjalni duo Marlon Magnée na klaviaturah in kitarist Sascha Got, ki sta tokrat prevzela tudi vlogo vokalistov. Izmed treh vokalistk na albumu lahko izpostavimo Claro Luciani, francosko pop princesse, ki je z La Femme sodelovala ob zasedbinih začetkih.

Obsežna druga dolgometražna izdaja enega prvih imen francoske indie scene
 / 4. 11. 2016

Album Paradigmes nas vrže v svet paradigem, nasprotij, eksistencialnih vprašanj in vsaj na videz globoko ontoloških tem. La Femme nadaljuje, kjer je zadnja plošča končala ー v nočnem pohajkovanju. Vendar tokrat ne ostanemo zgolj v pariškem dekadentnem hipsterskem okolju. Postopoma grajen uspeh skupine je po prvem albumu pomenil prestavitev iz turističnega surferskega mesteca na jugozahodu Francije v Pariz, iz Pariza pa jih je komercialni uspeh drugega albuma popeljal v svet ー natančneje na divji zahod Združenih držav Amerike in v Mehiko. Prav te izkušnje so odločilno zaznamovale atmosfero nove izdaje, hkrati pa v besedilih zasedba še naprej ohranja ležerno vzdušje kavč filozofije, značilne za francoski srednji razred. 

Glasbene koordinate albuma ostajajo močno podobne preteklim, že poznanim z nekoliko večjim poudarkom na Enniu Morriconeju, sploh v prvem delu. Osnovni vplivi tako ostajajo surf estetika, kot so jo vzpostavili Beach Boysi, eksperimentalnost The Velvet Underground in psihadeličnost poznega yé-yéja, temu pa je pridan tipičen, lafemmovski novodobni zvok. Nova plata je predstavila tudi uporabo trobil, ki spomnijo na plesišče neke pozabljene dobe, hkrati pa predstavljajo dobrodošlo novost v instrumentariju. 

Kljub temu da La Femme ostajajo znotraj bolj ali manj istih glasbenih koordinat, ne moremo zagotovo reči, da smo identično delo že slišali, saj so izhodišča z vsako ploščo na novo premišljena in združena z najbolj aktualnim zvokom, trenutnih edgy hipsterjev. Zadnjih nekaj let ta naziv v Franciji pripada elektro šaljivcem, kot sta na primer skupini Salut c’est cool in Bagarre. La Femme tako z novim pridihom elektra, ki je bil prej manj prisoten, bogati svoj zvok. Miks elektra, retro zvoka in novodobnih šansonovskih vokalov nas popelje v srčiko sodobne francoske buržoazije.

Paradigmes je sestavljen izrazito programsko, saj je zaznamovan s tročleno strukturo, ki morda ni tako neposredno zaznavna, saj gre za izrazito enovito ploščo s ponavljajočimi se glasbenimi temami in vsebinami. Popeljani smo po krajinah divjega zahoda, meščanskega kratkočasja in ležernosti mehiške obale. Z uvodnimi štikli Paradigme, Cool Colorado, Pasadena in Nouvelle-Orleans vstopimo na atmosfersko popotovanje po ameriški stepski pokrajini. Preplet pozavne, banja in premišljenih besedil nas ne pelje na geografsko, temveč atmosfersko raziskovanje ameriškega zahoda. V prvem delu prepoznamo popovsko indie estetiko, združeno z močnim vplivom Ennia Morriconeja ー če so bili italijanski westerni prikaz kavbojskega zahoda skozi oči temu svetu tujih Italijanov, je Paradigmes vsaj v prvem delu francoska glasbena inačica tovrstnega tujega pogleda na divji zahod. 

S svojo interpretacijo divjega zahoda ustvarjajo lasten svet, v katerem se znamo orientirati, samo če smo tudi sami del njega. S prepoznavanjem glasbenih in vsebinskih referenc, ki so miks štiklov in sodobnih hitičev, trivialnih tem vsakdana in namigovanja na globlji pomen z vpeljavo kvazifilozofskih misli, smo ujeti v konceptualno dvojnost albuma. La Femme so poslušljivi zaradi združevanja všečnih delov različnih žanrov, česar ne zanikajo ー želijo biti všečni, hkrati pa vzdrževati držo outsiderjev. 

Francoska disko transverzala
 / 9. 3. 2021

Na drugem, bolj elektronsko obarvanem delom albuma opazujemo  okolje buži pariških mladcev. Z besedilom Disconnexion vstopamo v diskurz o kartezijanski logiki, nihilistični misli in pascalovski realnosti. Pademo v debato, tipično za francosko meščansko okolje, v kateri skuša vsak udeleženec prekositi svojega predhodnika, saj je dokazovanje lastne vrednosti v pretiranem intelektualizmu vendarle nacionalni hobij francoske smetane. S tem La Femme navidezno nastavljajo ogledalo pretenciozni družbi, del katere so tudi sami. Mestoma kvazi globoka besedila se v tovrstnem pretiravanju sprevržejo v cinično samorefleksijo. Dvojnost navidezne resnosti in izraz neresnega infantilizma najlažje orišemo z besedilom pesmi Foreigner, ki sledi resni filozofski razpravi: “You fuck this guy without a condom, a DJ or whatever // And I am sick of that.” Besedila La Femme ne želijo ostati predolgo preveč resna.

Zadnji, bolj šansonovski del albuma je močno zaznamovan s psihedeličnim poznim yé-yé slogom, ki ga je konec šestdesetih poosebljal Serge Gainsbourg. Yé-yé estetiki se pridružijo tudi za La femme značilni zvoki surf rocka, zaznamo lahko tudi vplive obiskov Mehike z ležernim ritmom in rabo španščine. Obrat nazaj k nekoliko bolj eksistencialno naravnanim besedilom predstavlja Mon ami. Pesem je poklon preminulemu prijatelju, s premišljenim liricizmom pa nas uvede v nekoliko bolj umirjeno, vendar nič manj atraktivno zaključno atmosfero albuma. S prehodom v lirični del lahko odmislimo predhodno preigravanje resnega in manj resnega; dvojnost je iz družbene sfere premeščena v intimno. Ta je najbolj izrazito izražena v izmenjavah ženskega in moškega vokala. Zadnje tri pesmi Le jardin, Va in Tu t’en lasses so zavoljo svoje ležernosti tako lirično kot glasbeno ene najbolj zanimivih na plošči. Le jardin na primer prinese enega boljših verzov na albumu: “Ničesar ne pričakuj od življenja, ker je življenje kurba.”

Atmosfersko potovanje po tipologiji glasbenega prostora Paradigmes se odraža tudi v vsebini besedil in načinom predstavitve. Gre za skoraj uniformno lafemmovski pristop, ki se kljub nekaterim vpeljavam sodobnejšega francoskega zvoka ni dosti spremenil. Vprašanje, ki se odpira ob tretjem albumu, je, ali je izpolnjevanje že znane formule, ki združuje preteklost s sodobnim, dovolj za obstoječo bazo njihovih poslušalcev. Če sta prva albuma prepoznavnost La Femme povzdignila na najvišjo raven med hipstersko populacijo Francije in širom sveta, tovrstnega slovesa nova plošča nima. Kljub poskusu posodobitve zvoka lahko dobimo vtis, da so La Femme ostali nekje v zlati dobi hipsterjev. Nov album, ki je sicer ušesu všečen, je nekako času neprimeren ー poslušalska baza La Femme se je premaknila k drugim ustvarjalcem, skupina pa je ostala zvesta sama sebi in tako postala premalo sodobna. Prepuščeni smo torej prijetnim melodijam, ki niso trendy. La Femme se skušajo izogniti resnosti, ki je pogosto pripisana šansonom in kvalitetni glasbi preteklosti, predvsem z zatekanjem v cinizem. Vendar so trenutne glasbene koordinate v svojem prevzemanju iz drugih žanrov in obdobij postale skoraj preveč resne, da bi iz tega zbežale. La Femme so po svoje postali ujetniki lastne preteklosti, iz katere le stežka bežijo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zelo poglobljena recenzija, vidi se, da je avtorica poznavalka scene

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness