Hardly Art, 2015

Če bi s prstom lahko pokazali na novodobnike, ki so v zahodnoobalnem pacifiškem kotlu najbolj nazorno prislikali tamkajšnjo “plažno” glasbeno tradicijo, bi ta prav gotovo meril v žensko seattelsko četverko La Luz. Iz preprostega razloga. La Luz si surferske glasbe niso zgolj sposodile za širjenje glasbenega repertoarja, marveč jo na prvencu It’s Alive tudi zares igrale. 

Nasploh je glasba La Luz polna retro pridiha, vinjet predbeatlovske ere, do-woopa, skratka elementov, ki so s kalifornijskim kitarskim preporodom v novem desetletju stopili v legitimno obravnavo. V kolikšni meri gre v primeru La Luz za reanimacijo nekega obdobja, niti ni pomembno, veliko tehtnejše vprašanje v sklopu njihovega ustvarjanja je, kam ga lahko ponesejo. Ne nazadnje se nihče izmed danes dejavnih kalifornijskih noise pop avtorjev z zgodovino ni tako očitno ukvarjal.

Tezo poudarja že sama zvočna plat benda, ki je izrazito surferska in načelno primitivna, naj bo to sama ritmična podlaga ali z reverbom naphana kitara, katere zvočne enoznačnosti ni uspel resneje zamajati niti ljubitelj fuzz pedala in producent nove plošče Weirdo Shrine, Ty Segall. La Luz so veliko raje kot k obračanju retro prizvoku, na retro zvoku zgradile svoj zvok.

Če je prvenec zasedbe La Luz še pokazal željo po igrivosti in produkcijski dinamičnosti, je ženski četverec na Weirdo Shrine prepuščen samemu sebi. Plošča se kaj dlje od njihovega muziciranja ne premakne, kar pa ne pomeni, da La Luz slednjega ne opravljajo dobro.

Surova produkcijska naravnanost najbolj enovito kliče spomin na druge, pretekle čase in je, nekoliko paradoksalno, zelo dovzetna za melodijo. Kar težko si je iz glave izbiti vse do-woope, oh-e in ah-e, harmonične vložke, ki jih dekleta stresajo iz rokavov. Slednje jasno kažeta umirjeni, morbidno sladkobni skladbi I Can’t Speak ali zaključna True Love Knows. In čeprav v tovrstnih trenutkih La Luz večkrat zvenijo kot zasanjani Mazy Star, kakor denimo zgledniki The Ventures, ti poslušalcu pomagajo broditi skozi zvočno monotonost.

Prav pri slednjem plošča Weirdo Shrine pokaže najbolj odklonsko držo napram svojim zgodnjim vzornikom in nudi odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili v uvodu. V glasbi La Luz je malo razlogov za veselje, prežeta je s temačnimi tematikami, ki jim sledi hladna, zaradi močnega navezovanja na ritmično podlago domala mehanska zvočna osnova. Ty Segall je zelo malo prostora namenil tako vokalom kot tudi kitarskim riffom, ki le po potrebi skačejo v ospredje, v največji meri pa izzvenijo kot frenetični odmevi, ki, če imajo za to odlično osnovo, kakor v skladbi I’ll Be True, izpadejo naravnost odlično.