La Nòvia + Hart Brut: Le Temps Tranquille

La Nòvia + Hart Brut: Le Temps Tranquille

Recenzija izdelka
31. 10. 2020 - 19.00

Pagans, 2020

 

Frišno izdana digitalna zgoščenka Le Temps Tranquille je nastala v mesecih zatišja. Vendar pa plošča prej kot odmev izoliranosti deluje kot priprošnja za boljše čase. Na njej sta stopili vkup francoski umetniški kompaniji La Nòvia in Hart Brut, ki migata predvsem na sceni eksperimentalne muzike z ljudskimi prvinami, na frekvenci Radia Študent pa se še nista znašli. Za tokratni projekt je rokave zavihalo vsaj 31 parov rok, ki delujejo pod njunim okriljem. 

Na plati Le Temps Tranquille nas dromljanje vseskozi vleče na popotovanje. Tako jezdimo strune prepariranih violin, ki zvenijo globlje kot običajno, sledimo reinterpretiranim napevom z arhivskih posnetkov in se ujamemo v brenčanje hurdy-gurdyja. Nanizane hreščeče linije delujejo osvežujoče. V različnih plasteh trkljajo predmeti neznanega izvora, piha se v cevi, s kladivom se udarja po citrah, stopicljanje po lesenem podu pa se spoji s ptičjim čivkanjem s terenskih posnetkov. Šest skladb tega albuma je nastalo v času pomladne karantene, ki so jo ustvarjalke in ustvarjalci po vsej verjetnosti preživeli na svežem zraku, saj ta gošča muzike deluje nadvse predihano.

Kljub temačnemu naslovu uvodne pesmi Mirno truplo oziroma Tranquille Cadavre in melanholični izpovedi ženske potrpežljivosti v naslednji se nas ob poslušanju hočeš nočeš poloti vznesenost. Vse skupaj daje vtis, da iz trohnenja okrog nas vznika nekaj novega, kot rastejo gobe v gozdu. Ko se nato prebijamo skozi praprot, pridemo do osrednjega dejanja albuma. Skoraj trinajstminutna kompozicija Miserere Tuorum nam v ušesa sprva pronica z zamolklim piskanjem teremina. Besedilo v latinščini prosi za milost, nakar spet zavibrirajo gosli. Vlečenje dvojemk v slogu rezijanske bunkule daje ritem, ki se stopnjuje vse do žareče polifonije, in še preden se zganemo, smo del zborovanja, ki se tu, sredi gozda suče kot ob klicu dežja. 

Enakomerno stkano zvočno platno natrga peti komad, Laquan Son Passat Li Giure, v katerem pevec nastopi v odmaknjenem stilu Brendana Perryja iz zasedbe Dead Can Dance, nato pa sledi že dodobra preizkušena kombinacija bobnov, basa in sintetizatorja. Štiklc morebiti predstavi dobrodošel kontrast, ko zvok prejšnjih komadov zasuče v drugo smer, vendar na plošči deluje kot tujek. Naš poslušalski prelet se zaključi z naslednjo pesmijo, L’autre Jorn, ki zaokroži napredeno muzično podobo. Spev v kanonu, polnem cvrčanja, nas na koncu prizemlji kot večer ob ognju.

Mešanica predelanih ljudskih pesmic in avtorskih sekvenc se napaja v francoskem melosu, vendar se tudi razlije čez rob, tako da nenadoma zveni domače. Četudi je za glasbeno srenjo založbe Pagans, katere izdajo recenziramo, brskanje po arhivih zvočnih posnetkov povsem ustaljena praksa za iskanje navdiha, smo podobnemu početju priča tudi pri nas. Takšen preplet interpretiranega ljudskega izročila in igranja z glasilkami ter eksperimentalnimi vložki je s ploščo Ijekaru ponudila Mateja Gorjup. Morda je ravno ljudski sentiment tista sestavina muzike, zaradi katere pokimamo z glavo in ki nam deluje poznano. Če pomislimo na zbiralce izročila, si prav lahko predstavljamo, da so na terenu pesmi blizu in daleč snemali s podobno osuplostjo. Zvočni material z arhivskih posnetkov pa z vsako obdelavo zaživi malce po svoje, kar sta tokrat s plato krepkih tekstur udejanili zasedbi Hart Brut in La Nòvia.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness