Nyege Nyege Tapes, 2022

Recenzentski termin posvečamo eni lanskih izdaj ugandske založbe Nyege Nyege Tapes. Gre za album N'Djila Wa Mudujimu, ki so ga oktobra izdali Lady Aicha in Pisco Crane's Original Fulu Miziki of Kinshasa. Na albumu sodelujeta kolektiv Fulu Miziki in performerka, kiparka ter modna kreatorka Lady Aicha, ki kolektiv opremlja s slikovitimi kostumi in celostno vizualno podobo. Fulu Miziki je ekipa, zbrana okrog Pisca Crana, ki jo je začel nabirati že davnega leta 2003, in v kateri deluje tudi legendarni graditelj inštrumentov Bebson De La Rue. Skozi leta so se sestavili v večji ansambel, ki za svoje afrofuturistične glasbene performanse uporablja predvsem inštrumente, zgrajene iz recikliranih odpadnih materialov. 

Kot je za izdaje Nyege Nyege značilno, se tudi plošča N'Djila Wa Mudujimu zvočno nahaja na presečišču outsiderskih glasbenih praks, kot je že omenjeno izdelovanje lastnih inštrumentov, pomešanih s sodobnejšimi produkcijskimi pristopi, ki izhajajo iz globalne klubske kulture. Vse skupaj seveda močno zaznamuje ritmika, ki skozi uvoz in izvoz zahodne glasbene kulture sklene krog nazaj v svojih afriških koreninah. Na tej točki je pomembno izpostaviti, da je glasba na albumu kljub recimo temu bolj tradicionalni formi izjemno sodobna in originalna. 

Pomen albuma N'Djila Wa Mudujimu in širše tudi založbe Nyege Nyege ideološko predstavlja vstopno točko v antiimperialistično sfero glasbene industrije, kljub temu in morda predvsem zaradi dejstva, da je zaznana uporniška drža skorajda povsem implicitna. Skozi protektorat založbe ta zagotavlja ustvarjalcem kreativno svobodo, obenem pa jim na zdaj že kultni platformi omogoča doseg poslušalstva daleč onkraj kulturnega okolja, v katerem delujejo. 

Slednje pa je za obči diskurz o alternativni glasbi relevantno. Zdi se namreč, da, bližje kot pogledamo, bolj opazno je dejstvo, da nam je ta glasba v svojem bistvu tuja. To lahko utemeljimo že na zvočni ravni, na kateri imamo v zahodni kulturi vrsto analitičnih orodij za formo ter melodična in harmonična gibanja v kompoziciji, veliko manj pa je poudarjena sama ritmika. Slednja pa izdajo N'Djila Wa Mudujimu povsem zaznamuje. Če vzamemo za primer komad Congo, ga lahko razdelimo na tri komponente: konstanten ritmičen pulz na tolkalih, preprosta melodična spremljava basa in lirično vzklikanje. Aranžma je izjemno plesno minimalističen. Z lahkoto bi potegnili primerjavo s sodobno klubsko elektronsko glasbo. Obe glasbi sta povezani tako v svoji evolucijski liniji kot tudi družbeni funkciji, skozi katero se je oblikovala njuna evolucijska linija. 

Kljub temu pa se zdi, da je na albumu N'Djila Wa Mudujimu prisotna substanca, ki sodobni elektroniki pogosto umanjka. To je predvsem povezava s tradicijo in kulturo, ki kultivira tudi vizijo za prihodnost. Na tem lahko utemeljujemo tudi idejo afrofuturizma, ki je živ kot gibanje in ni zgolj zbirka reprezentacij ali simbolov, ki so izgubili svoj pomen, ko so bili postavljeni izven svojega kulturnega okolja. Scena oziroma skupnost, znotraj katere delujejo ustvarjalci, kot je kolektiv Fulu Miziki, je zgodovinsko prezrta v prid prepakiranja in prodaje njenih elementov na zahodu skozi usta in inštrumente belih glasbenikov. Vendar pa slednjim zmanjka vpetost v sceno margine, kjer se umetnost ustvarja neodvisno od globalnih stebrov moči. Ta neodvisnost pa je tisto, kar sceni omogoča, da raste preko trenutnih modnih muh in išče avtentičnost izraza skozi delovanje v skupnosti, primarno skozi služenje funkciji v skupnosti, ne pa skozi transformacijo v produkt, ki ga družba konzumira. 

Iz tega razloga lahko z gotovostjo trdimo, da glasbe z albuma N'Djila Wa Mudujimu ne bomo nikoli razumeli. Lahko jo konzumiramo in analiziramo, lahko o njej beremo in govorimo, vendar pa je mnogi med nami ne bomo nikoli izkusili v kontekstu njenega nastanka. Kulturo, iz katere izhaja, bomo vedno lahko opazovali od zunaj, v njej nismo odraščali in nikoli je ne bomo poznali dovolj dobro, da bi razumeli njene nianse. Vendar pa to ne pomeni, da je ne moremo občudovati kot nekaj čistega, kar se je izmuznilo naši uničujoči pesti. Kljub temu, da ne bomo razumeli ideoloških in kulturnih nians, ki jih glasba prinaša, lahko plešemo v njenem ritmu. Nenazadnje smo vsi samo ljudje, ki si želimo plesati z drugimi ljudmi.