Partisan Records/Chrysalis Records, 2024

Za angleško indie folk kantavtorico Lauro Marling bi lahko ugotavljali, da je pravzaprav odrasla pred našimi očmi oziroma ušesi. Svojo glasbo je leta 2007 začela izdajati še mladoletna in takoj močno pritegnila pozornost otoškega in svetovnega poslušalstva. Med letoma 2008 in 2020 je izdala sedem samostojnih plošč, na katerih je vedno znova spretno beležila svoje mesto v svetu, svoja ljubezenska razmerja in svoj odnos do glasbene industrije ter nasploh elegantno predelovala svoje mladostniške tesnobe in travme. Zadnja, morda celo najboljša med temi ploščami se imenuje Songs For Our Daughter, pri čemer je naslovna hči le namišljena sogovornica, ki ji Marling predaja svoje mladostniške življenjske ugotovitve. Lani je glasbenica res dobila hčer in navdihnjena z materinstvom, s staranjem in z vzorci medgeneracijskega prenosa letos oktobra izdala ploščo Patterns in Repeat.

Ko pišemo o umetnostnem razvoju mlade glasbenice, se lahko običajno opremo na nekatere bistvene razlike med zgodnjim in poznejšim delom. Iz teh razlik je ne nazadnje pogosto opazno prav odraščanje oziroma dozorevanje, pa najsi gre za kompleksnejšo zvočno sliko ali pa za resnejše besedilne tematike. Pri Lauri Marling se lahko v tem smislu pravzaprav znajdemo v zadregi, saj je že njene najzgodnejše izdaje zaznamovala izjemna zrelost, hkrati pa avtorica vse odtlej niti ni začutila potrebe po znatnejši širitvi svojega glasbenega izraza. V različnih obdobjih se ji je sicer pogosteje pridružila cela bendovska zasedba, ki je lahko pomenila tudi bolj zapletene aranžmaje, a je v osrčju pravzaprav vseh njenih skladb le avtorica sama. Vokalno in kitarsko je tako prepričljiva, da hitro izstopa in pusti globlji vtis. Tudi nova plošča v tem smislu ne odstopa, temveč pravzaprav prinaša dodaten umik v minimalizem, kar le še dodatno osvetli avtoričin čut za skladanje in pripovedovanje.

Marling zdaj songwritersko deluje še bolj učinkovito in z manj zapletanja najde pot do neprisiljeno spevnih refrenov. Pevka je tu še bolj razgaljena, vsak trenutek drsenja po kitari je jasneje slišen, vokal pa hkrati šepetajoč in ekspresiven. Nanjo se občasno še vedno pripne tudi zvok klavirja, godal ali spremljevalnih vokalov, a so ti elementi vedno vključeni dovolj okusno, da le podčrtajo intimno atmosfero. Na podoben način tokrat učinkujejo tudi besedila, ki so sorazmerno ohlapna in odprta, a z manj besedami pogosto povedo več. V nekaterih skladbah avtorica na zrel in odrasel način stopa v dialog s svojo hčerjo, drugje pa se brez pretirane sentimentalnosti spet prepletajo ljubezenski in eksistencialistični motivi. Morda najbolj izstopajoč, igriv preplet predstavlja skladba Caroline, neke vrste pesem v pesmi, posvečena nekdanji ljubimki, ki se nepričakovano vrne v naše življenje, ko smo jo ravno uspeli preboleti.

V osnovi plošča morda niti ne predstavlja najbolj ambicioznega in drznega dela v avtoričini karieri. Toda lahko bi ugotavljali, da s svojo samozavestno preprostostjo morda še hitreje priraste k srcu in – če nas ujame v pravem trenutku – zlahka vsaj za nekaj hladnih tednov postane naša bližnja sopotnica. Če nič drugega, Patterns in Repeat s svojo domačno atmosfero predstavlja idealno podlago decembrskemu opazovanju poplesavanja snežink in razmislekom o minevanju časa.