Wah Wah 45s, 2024

Za britanski duo Lawne smo prvič slišali leta 2021, ko je zasedba izdala singel Tina. Zaradi pandemije je nastal v nekoliko oteženih razmerah, ustvarjalca namreč v tistem času nista imela dostopa do skupnega studia, torej sta bila oba primorana ustvarjati na daljavo. Razmere so ju prisilile, da sta h glasbi pristopila z nekaj več improvizacije in raziskovalnosti. Čeprav to ni bil prvotni načrt, je vsekakor vplival na prihodnja dela zasedbe. Po dolgem premoru je tri leta kasneje izšel prvenec Attic.

Preden pozornost posvetimo tokrat obravnavanemu albumu, se ozrimo v leto 2019. Lawne sestavljata dva dobra prijatelja in tudi soimenjaka Joe Nicklin in Joe Martin, ki sprva nista glasbeno sodelovala. Samooklicana glasbena nerda sta k ustvarjanju pristopila vsak na drugačen način, tako žanrsko kot tudi na osebni ravni. Prav to ju je dodatno spodbudilo, da sta k ustvarjanju pristopila resno in premišljeno, oba sta namreč tudi po izobrazbi glasbenika.

Attic oziroma podstrešje je bil prostor, v katerem sta glasbenika svoje kompozicije ustvarjala vrsto let, jih nadgrajevala, tam vadila in na koncu muziko tam tudi posnela. Prostor za bobne sta zvočno izolirala z embalažo od jajc in po stropu namestila doma narejene zavese iz starega blaga, da je bil prostor približno podoben studiu. Album je torej nastal z zelo nizkim proračunom in lahko bi rekli, da gre tu za popolnoma domačo »naredi sam« produkcijo. Toda primanjkljaj financ pri ustvarjanju glasbe ni vedno oteževalna okoliščina. V tem primeru zagotovo ni bila; to je namreč glasbenika spodbudilo, da pri snemanju improvizirata, kar glasbi vlije občutek iskrenosti muzike in predanosti glasbenikov.

Album sestavlja osem skladb, od katerih sta jih glasbenika polovico objavila še pred izidom albuma v obliki singlov. Plošča je precej žanrsko razgibana, glavno vezivo pa je občutek funka, ki se spretno in hkrati skladno povezuje še z jazz fusionom, dubom, psihedeličnim rockom in mestoma tudi progresivnim rockom. V veliki meri je album inštrumentalni izdelek, vokale slišimo v treh skladbah. Večje produkcijske obdelave ni bilo, vokali pa se morda zdijo višji, kot bi pričakovali, zato bi poslušalec lahko na posluh menil, da v bendu sodeluje tudi glasbenica. Vokali niso postavljeni v ospredje, temveč služijo bolj kot stranski element, ki poudarja in spodbuja melodiko v pesmih. Avtor besedil je Nicklin, ki jih je napisal in delno posnel v času, ko je bilo njegovo stalno prebivališče barka v mestnem kanalu, kar lahko ob pozornem poslušanju zaznamo zaradi zvokov ladijskih zračnikov.

Album Attic vrhunec doseže na začetku, v prvi skladbi Mamasong, zaradi pojmljive in ponavljajoče se sint melodije, ki se razteza čez ves komad. Po prvi skladbi se album nato nekoliko umiri. Prehod je zelo očiten in se ne stopnjuje. Druga skladba Beta Pan predstavlja nasprotje prvi, ki je živahna, dinamična, udarna, druga pa je mirnejša in počasnejša, skoraj dubovska. V tem stilu se album nadaljuje, toda živahnost znova vznikne v komadu Selva, v katerem znova izstopajo sinti in v poslušalčevih ušesih skačejo iz levega v desno uho. Sintetizatorji so na albumu na sploh inštrument, ki najbolj izstopa, in so hkrati tudi glavni veznik med preostalimi inštrumenti, torej akustičnimi bobni, bas kitaro in električno kitaro. So tudi element, za katerega se v tem primeru zdi nujno potrebno, da je v ospredju in da daje glasbi njeno končno obliko.

Skladbe na albumu poslušalca ves čas pustijo čakati. Vseskozi smo v polnem pričakovanju, da bo sledil vrhunec, a ga komadi pogosto ne dosežejo. Ko se zgodi, pa je udaren in zapomnljiv, a vendarle brez pretiranega učinka. Na sredini plošča začne izgubljati dinamiko in privlak, postane nekoliko monotona in dolgočasna z nekaj vmesnimi dramili. Dvojec bi se monotonosti morebiti lahko izognil, če bi v glasbo vključila še kakšen vokalni del več. Mešanica, ki jo album predstavlja, je pri podobnih zasedbah iz Velike Britanije precej uveljavljena, zato je, kot kaže, težko odkrivati nove tehnike in uiti okvirom. Toda če potegnemo črto, je album Attic kljub temu iskren in pristen. Močno se ga drži njegov naslov – prostor, v katerem je nastal in hkrati prostor, ki je ustvaril zgodbo dvojca Lawne.

Oddajo je pripravil vajenec Jaša, mentorirala je Veronika Černe.