Hyperdub, 2023

Glede na to, da se neizbežno bliža konec leta, se je morda še toliko bolj kot prej smiselno vprašati, katere od letošnjih plošč bi bilo vredno izpostaviti. Nenazadnje se je v zadnjih nekaj mesecih v elektronskih vodah zvrstilo kar nekaj izdaj, ki so prišle bodisi izpod rok kultnih producentov in producentk ali pa relativnih novincev in ki so vsaj v nekem oziru zatresle elektronsko glasbeno sceno. Tako se je nanizala lepa bera izdaj, ki so nas pospremile v zimski limbo. Tokratna izbranka je ena od teh, ki so se zapeljale mimo naših ušes, je pa zagotovo v tehnološkem smislu najzanimivejša, kajti prav zaradi načina stvarjenja bodri domišljijo v slehernem geeku za zvok. 

Lee Gamble je britanski producent in DJ ter reden izdajatelj za kultno založbo Hyperdub dubstep legende Kode9. Gambla smo sicer v Tolpi bumov že gostili, toda tega je že devet let, od takrat pa je ustvaril impresivno diskografijo konceptroničnih izdaj za omenjeno založbo Hyperdub. Na tem mestu bi bilo za sodobnega poslušalca smiselno omeniti triptih EP izdaj Flush Real Pharynx, ki jih je producent nanizal med letoma 2019 in 2021, ukvarjajoč se s sodobnim mestnim življenjem. Morda še bolj pomemben za današnjo razpravo pa je njegov debitantski album Diversions 1994-1996, ki je izšel leta 2021 pri založbi PAN. 

Na tej plošči Gamble predpostavlja fikcijski subjekt, ki preživi noč v klubskem okolju, iz katerega sprejema dražljaje skozi celo noč. Temu sledi odhod domov. Album se osredotoča na posledice zvočne izolacije subjekta v klubskem okolju v času dvanajstih ur, zaradi česar pride do premika v percepciji zvoka tudi v drugih okoljih. Slednje privede subjekt do dveh fenomenov, zvočnih halucinacij in tako imenovanih earwormov oziroma ušesnih črvičkov. Ti delujejo kot nekakšen kratek zvočni vtis ali fraza, ki se nam ugnezdi globoko v podzavest in nam nato vsake toliko časa skoči v zavest, kjer jo zopet zaslišimo. Takrat tega zvoka ne dojamemo v njegovi popolnosti, kot ko smo ga prvič slišali. Prav zares ne gre za reprodukcijo, marveč za nekakšno novo kreacijo ob obilici zvočnih vnosov. Takrat naši možgani iz vsega skupaj zmešajo nekakšen nov zvočni spomin, sestavljen iz tega, kar smo slišali v danem okolju in danem času. Zato končni ušesni črviček ni podoben nobenemu specifičnemu zvočnemu vnosu in zato ta pojav tudi ni isto, kot če bi rekli, da se nam poje nek komad, temveč gre za zmes vseh vnosov in reinterpretacijo tega.

Na albumu Diversions 1994-1996 se to udejanji z dekonstrukcijo klubskih komadov v žanrih jungla in techna. Na aktualni plati Models se Gamble ukvarja s precej podobnimi nastavki, le da je način izpeljave in izvedbe malce bolj sofisticiran in naprednejši. Gamble je specifičnost možganskega delovanja našel v nevronskih omrežjih ali mrežah oziroma networksih, v katere so bili načrtno vnešeni pop vokali, kar so omrežja poskušala reproducirati s sintezo. Ker so bili vnosi skrbno izbrani in priskrbljeni iz širokega nabora, so rezultati nevronskih komputacij bolj podobni globoko usidranim, napol pozabljenim spominom nekoga o neki pesmi, ki jo je slišal na radiu kot otrok. Vokali so zmaličeni, besed ni, a jih je mogoče zaslutiti, tonalno so zelo spretni, čeprav zvenijo autotunani, umetno zapeti. Vse skupaj je zmešnjava neštetih pop osebnosti naše zgodovine, reinterpretirana skozi računalniški algoritem, ki se je sposoben učiti in primoran reproducirati slišano.

Seveda pa Gamble estetizira oziroma izbira tako dobre reprodukcije, da lahko celó razberemo frazo besed kot tudi največje glitche v programskem smislu, ko lahko res zaslišimo sintetizatorske principe in ko potek fraz postane popolnoma nezvezen. Oboje obravnava z istim estetskim potencialom. Na koncu gre le za to, koliko smo sposobni ohranjati določene spomine žive in koliko ne. Kako je naše dojemanje tako kot dojemanje omrežij lahko ob zmešnjavi vnosov pretentano do točke glitcha in prenehanja normalnega delovanja. In seveda estetizacija tega, saj lahko prav to kot del našega doživljanja in življenja na trenutke postane blaženo ali pa izjemno nabito, senzibilizirano stanje. 

Album Models pripelje koncept pop producenta do ekstrema. Gamble sproducira totalno fikcijski svet, ki smo ga zmožni doživljati tako kot najnovejšo korporativno izdajo pop zvezdnice. Obrat je v tem, da nič od tega ne obstaja in da smo pravzaprav priča nekemu odzivu na pop kulturo. Takšnemu, kot ga slišimo znotraj sebe, predrugačenemu, prikrojenemu, estetično izpopolnjenemu po našem okusu. Lee Gamble nam kot pop producent prikroji zvok, tako da kar najbolje ustreza slehernemu poslušalcu, nam pa prepusti, da si ga znova prikrojimo sami, znotraj sebe.