Tokrat v Tolpi bumov ekstremno počasna glasba. Trije bendi in štiri skladbe so dovolj za popolno anihilacijo vaših ušes. Izšel je težko pričakovan split med slovensko-nizozemskimi Leechfeast in kanadskimi Nightfucker, nov singel, Samotan, pa je ponudila tudi hrvaška zasedba Left to Starve. Vsa glasba je nedavno izšla pri nizozemski založbi Rope Or Guillotine, Left to Starve pa so komad izdali tudi pri založbi Cosmic Brood Records.

Leechfeast & Nightfucker: Split (Rope Or Guillotine, 2023)

Oba benda, slovensko-nizozemske Leechfeast in kanadske Nightfucker, smo na Radiu Študent že gostili v Tolpah bumov, na navezo teh bendov in njun split pa smo čakali kar nekaj časa. Pot do rojstva tega fantastičnega kosa vinila je bila namreč dolga predvsem zaradi pandemije, pa tudi zaradi čakalnih dob pri tiskanju plat. V zadnjih letih je to postala prava nočna mora. Založbe so soočene z dejstvom, da morajo čakati najmanj pol leta, če ne več, da pridejo na vrsto v fabrikah vinilnih plošč. A čakanje na pričujoči split se je izplačalo.

Pri Leechfeast, ki so za split prispevali skladbo Bells of Fire, lahko takoj izpostavimo dejstvo, da je ta komad vrhunec ustvarjanja tega imenitnega benda. Leechfeast postajajo z vsako izdajo izvirnejši. Vsak nov izdelek vzbudi občutek, da bend stremi k temu, da igra še počasneje kot na predhodni plošči. Ampak to ni ključna vrlina tega benda. Igrati počasi je umetnost in je tudi tehnično zahtevno, vendarle pa imenitnost skladbe Bells of Fire in posledično za vzpon benda nad mnoge druge zasedbe najdemo predvsem v pristopu k igranju tovrstne otožne in nelagodne godbe. Skladba traja dobrih osemnajst minut, v kompoziciji pa glasbeniki vzpostavijo kompromis med dramatično monotonijo in pogubno atmosfero. Leechfeast trdnjavo otožnosti zgradijo s klasičnim pristopom nizkofrekvenčnih rifaž, počasnega in minimalnega bobnanja ter z usodnimi kitarskimi melodijami.

Ob tem ključno vlogo odigra vokal. Kombinacija petja in grobega kričanja deluje nepričakovano dobro. Prepevanje je v posameznih pasažah v ospredju in je gonilna sila, ki ustvari vzdušje pogube. Vokal se po muziki premika s pomočjo odmevov in ustvari duhomorno napetost, ki jo Leechfeast prekinjajo s počasnimi, a glasnimi kitarski rifi. Ta kombinacija nas prevzame in zaduši kot štrik okoli vratu. Neizbežen je občutek, da agonije ne bo nikoli konec. Konec je ne bo niti po smrti.

Ko se skladba zaključi, premišljujemo o tem, kar smo slišali, in si kljub bolečini želimo ponovitve. Večkratno poslušanje pa je pravzaprav tudi obvezno, da slišimo vse sloje, ki jih Leechfeast vrhunsko vstavijo v kompozicijo. Po poslušanju skladbe Bells of Fire so ostale skladbe mačji kašelj. Četudi benda Nightfucker in Left to Sarve ponudita mučne doom sludge kompozicije, enostavno ne dosežeta nivoja, ki ga dosežejo Leechfeast.

Nightfucker iz Kanade so z novim izidom ponudili podoben material kot na samonaslovljenem prvencu. Gre za ostuden doom sludge z repetitivnimi kitarski rifi, ki ustvarjajo vrzel, v katero pademo že po prvih nekaj minutah in nas pustijo na dnu, da tam trpimo. Skladbi Causeways in Poisoned Wine sta dobro posneti, toni kitar pa muziko obogatijo. Monotoni vokali skupaj s prav tako monotonimi rifi ustvarijo klavstrofobično vzdušje. Razliko z Leechfeast čutimo v primežu glasbe brez pravega vrhunca, v tem, da nas glasba zasedbe Nightfucker nikoli ne izpusti iz napetosti, na koncu katere ne prejmemo odrešitve oziroma potešitve. Od začetka pa do konca nas trpinčijo, a skladbi vendarle hitro mineta, pa ne zgolj zato, ker sta obe krajši od komada, ki so ga na splitu ponudili Leechfeast, dolgi sta namreč vsaka po dobrih osem minut, temveč ker nas prevzame repeticija, zaradi katere popolnoma izgubimo občutek za čas.

Left to Starve: Samotan (Rope Or Guillotine, Cosmic Brood Records, 2023)

Tudi zasedba Left to Starve je sčasoma ugotovila, da ji sede vedno počasnejša godba. Samotan je skladba, ki nas navdušuje iz dveh razlogov. Prvi je kvaliteta posnetka in izjemen preplet kitar in basa. Vemo, da so Left to Starve fanatični ljubitelji ojačevalnih glav Peavey, kar vpliva na bendov zvok, ki je na novem enokomadnem EP-ju orgazmičen. Fuzz in distorzija ustvarita prijetno in bogato celoto, s počasnimi bobni pa Hrvati tako ponudijo poslastico, ki je iztržek podobnega pristopa k ustvarjanju glasbe kot pri Nightfucker. Vse stavijo na ponavljanje in počasnost.

Vsekakor pa so Left to Starve bistveno počasnejši kot njihovi kolegi iz Kanade. Očiten je tudi vpliv naših Leechfeast. Left to Starve bi namreč lahko opisali kot mlajšega brata te gromke nizozemsko-slovenske zasedbe, bodisi po stilu igranja kitar in bobnov bodisi po primerjavi z vokalom. Ne bomo rekli, da je glasba Hrvatov kopija, ker, bodimo iskreni, ekstremno počasen doom sludge v samem bistvu pač ni domena, ki bi omogočala izjemne možnosti za kreativnost. Bistveno je, da glasba teče počasi in da so kitare nizko uglašene. Left to Starve s singlom Samotan tako ponudijo vse, kar si želimo slišati od takega benda. Zaključiti pa moramo z mislijo, da Leechfeast omenjeni nivo kreativnosti dvignejo, zato ostaneta oba benda, ki smo ju prečesavali, v senci imenitnosti skladbe Bells of Fire.