Nightwind Records, 2020

Legowelt oziroma Danny Wolfers je preprosto ime ustvarjalca – ilustratorja in glasbenika, v drugačnem simbolnem kontekstu pa že kar blagovna znamka s celostno vizualno in konceptualno podobo, ki ne potrebuje posebnega uvoda. Kajti z vsako novo stvaritvijo in kljub določeni afiniteti, ki je časovno pogojena za naprej in tudi za nazaj ter torej ni kar tako pasé, producent v naših očeh in ušesih odpre svojevrstno dimenzijo, nekakšen zabaviščni tematski park, v katerem atrakcije obratujejo po njegovem nareku. Nekoliko pristransko bi mu bilo očitati na videz očitno apolitično držo, ki se kaže v njegovem zavračujočem odnosu do političnega diskurza in medijev, ter odmik od banalnega rutinskega življenja v svoj unikatni hiperrealni mehurček. Morda ravno takšna gesta o sami realnosti pove več, kot bi si mi – Žalostni hologrami, projicirani z roba vesolja – morda želeli ...

Kot je pred nedavnim v recenziji albuma Shadows in Blue v Tolpi bumov o producentu Hodgeu zapisal kolega Jaša Bužinel, je ta, med drugim zaznamovan z znanstveno fantastiko, »stopal po dobro shojeni poti distopičnih projekcij jutrišnjega dne«, kar v primeru današnjega predmeta poslušanja – Pancakes with Mist – lepo oriše tudi Legoweltov ustvarjalni okvir. Poanta takšnega idejnega nastavka se namreč dotika spremenjenih smernic mnogih producentov takšne in drugačne elektronike, ki se, zopet po Bužinelovih besedah, »zavzemajo za pozitivnejši pogled na prihodnost, ki temelji na ekologiji in družbenem čutu«. Torej na – recimo temu tako – prevladujoči ideologiji nazaj k naravi, ki poskuša naravo v določenih instancah razumeti kot to, čemur se je mogoče približati po solipsistični poti. In v času, ko v skoraj vsakem stanovanju vladajo monstere, se nam, če dovolj dolgo strmimo v naslovnico novega albuma, Danny v objemu različnih rastlinskih vrst skoraj začne smehljati ... A – opla konopla – na levi strani se v naše vidno polje prikrade čuden artefakt napredne civilizacije, ki so ga homo sapiensi poimenovali Emax II. In ta, seveda, vodi naravnost v pogubo. Ali pač?

Razlika, ki si na tem mestu zasluži biti postavljena na piedestal, tako kot sintisajzer Emax II, je ravno v tem, da Legowelt tehnologije ne zapostavlja ali definira kot nekaj negativnega, ampak med naravnim in umetnim išče ravnovesje, ki v miljeju obskurne čudaške elektronike tehnično opremo dojema prej kot erotični element. Ta je v resnici sicer dediščina orožarske industrije, a ima to zmožnost, da je v današnjem zahodnjaškem času in prostoru namenjen širši fetišizaciji in užitkarstvu v glasbi. No, kljub vsemu temu Danny znotraj svojega mehurčka dejansko tudi rad skrbi za svoj rajski vrt. Na Nizozemskem, kjer flora izginja, kjer se tla spreminjajo v pesek, pribijamo pa se lahko s soncem, je namreč vrtnarjenje že skoraj obvezno opravilo. Pravi, da je tako radikalna sprememba ozračja, ki jo povzroča globalno segrevanje, sicer zelo čudna, a za njegovo mistično reprezentacijo svojstvene utopije znotraj distopične realnosti predstavlja pomemben vir inspiracij, kar se izraža v njegovem retrofuturističnem izrazu, s katerim je že na prehodu v novo tisočletje položil tirnice, ki zvenu nizozemskega podtalja odpirajo prehode do galaksij.

Novi album Pancakes with Mist, katerega očitno ogrodje tokrat sloni na počelih italo disca in elektra, nam postreže z desetimi komadi, med katerimi sicer ni jasno začrtane linije, saj se vsak izmed njih predstavlja kot samostojna zgodba, ki se konča s počasnim ponikanjem posamičnih zvočnih elementov, a kljub takšni diskontinuiteti atmosfera vseskozi ostaja tudi rahlo mračnjaška in v določenih komadih prepojena s sentimentom tradicije osemdesetih, na primer postpunka in darkwavea. Vse skupaj je še dodatno začinjeno z melanholičnimi, a tudi zajebano naveličanimi in ravno zato duhovitimi basovskimi linijami ter surovimi vokalnimi vložki, katerih zven v poslušalcu vzbudi občutek nostalgije za bendi, kakršen je na primer Joy Divison, a je tokrat prilagojen klubskemu okolju. In takšen prostor, namenjen zabavi, ki se kljub vsej bedi ne konča in v katerem se pojavimo, na primer, v klubskem bangerju Words are Spoken but do not Enlighten, vlije Legoweltu kot personi - v kombinaciji z ostalimi hecnimi podobami celotnega izdelka - skorajda tragikomičen karakter. Ta je jebivetrski in igriv, a hkrati pozoren na materialne dražljaje iz sveta sintisajzerjev in fantazij o daljnih galaksijah. Zvenu albuma to sicer doda soparen in medel ambient, ki nas v sicer jasno izrisanem prostorskem načrtu nenavadnih kombinacij popelje na neznosno lahko glasbeno potovanje.