Mute, 2021

V današnji Tolpi bumov pretresamo jubilejni deseti studijski album ameriške kameleonske zasedbe Liars, ki je v dobrih dvajsetih letih svojega delovanja uspela ohraniti umetniško naravo benda. Pri Liars nikoli ni šlo samo za muziko, nikoli niso naredili t. i. fenovskega albuma, v katerem bi zadržali zvok prejšnje plate. Bazo oboževalcev so zgradili na podlagi ekscentričnosti, benda kot umetniškega projekta, povezovanja vizualne estetike z muziko in sploh višjega poslanstva alternativne godbe v času, ko glasba obstaja na posnetkih. 

Dejansko si ta bend mnogi zapomnimo po njihovi diskografiji, sploh po ikoničnih albumih, ki še vedno ostajajo osrčje izraza skupine poleg njihovih znamenitih koncertnih performansov. V diskografiji zasedbe pa tičijo tudi njeni pretresi. Liars tako komaj še spominja na zasedbo, ki je v Ljubljani nastopila leta 2014. Bobnar Julian Gross se je tistega leta baje umaknil zaradi poškodb hrbta, eden izmed dveh ustanovnih članov, Aaron Hemphill, pa je bend zapustil po sedemnajstih letih, kar obeležuje bizarna naslovnica izpovednega albuma TFCF, v kateri je Angus Andrew slikan v nevestini poročni obleki. Odkar je vokalist in kitarist Angus Andrew ostal sam, na Radiu Študent nismo več spremljali projektov te zasedbe. 

The Apple Drop sedaj prihaja po treh letih od zadnjega albuma Titles with the Word Fountain. Andrew za spremembo ne dela več sam; vrnil se je k bendovskemu izrazu, obenem pa se je umaknil od elektronskega zvoka albumov Mess in WIXIW. Osnova skladb je plod kolektivnega dela, k bendu je namreč povabil dva vsestranska glasbenika, Camerona Deyella in Laurenca Pika, vizualno, idejno in predvsem tekstopisno pomoč pa Andrewu prispeva njegova partnerka Mary Pearson Andrew. Zasedba se je po stalnem premikanju tudi ustalila v Avstraliji, kjer se je Andrew ozrl na dvajsetletno prekoračeno pot zasedbe in kjer se mu je porodila ideja za album The Apple Drop.

Ikonografija plate The Apple Drop prepleta odkrivanje vesolja in psihedelično introspekcijo, potovanje izven zemeljske orbite in soočenje z lastnimi strahovi neodkritega in neubesedenega. Naslov The Apple Drop si lahko razlagamo na dva načina: bodisi kot mitološki padec jabolka v Newtonovem vrtu, ki je sprožil fizikalno revolucijo in vodil do določitve gravitacijske konstante, bodisi kot sprožitev kemikalij v listku psihoaktivne snovi, v angleščini rečeno acid drop, ki je zaznamovala zadnja Andrewova leta mikrodoziranja. Kot poslušalci spremljamo prvoosebno potovanje izven zemeljske orbite, ki bi lahko bilo tudi zgolj domišljijsko potovanje, besedila pa jasno govorijo o soočenju z neznanim, s kolektivnimi strahovi, ki so hkrati individualni, z neubesedljivim in iracionalnim. Album, ki navzven deluje kot nova formacija zasedbe, je v temelju zopet nekakšna Andrewova terapija. 

Sicer pa ne pomnimo bolj pripovednega albuma te zasedbe, ki pri tem doživi mešan uspeh. Album The Apple Drop se prične z imenitno otvoritvijo The Start in uspe vzpostaviti imaginarne zasnove za pripoved s komadom Slow and Turn Inward. In ko se nam že zdi, da smo hkrati v vesolju in v naših glavah, po uvodu sledi skorajda linearen potek brez večjih preobratov, brez večjih pretresov, brez dramskega trikotnika. Kot da v naših glavah ali na vesoljni postaji ne bi moglo iti nič narobe?! Ravno tu srce najbolj utripa, ravno tu gre za najbolj osebne skrbi, a album teh občutkov ne potencira, kvečjemu se zapleta v pripovedi in opisovanje notranjih občutkov.

Slednje je očitno, ko izgubimo zaplet, obljubo revolucionarne napetosti, s singlom Sekwar, ki se razblini s sicer odličnima štikeljcema Big Appetite in From What the Never Was. V ospredje albuma se prikrade pripoved in umanjka čisto nekaj bazičnega, dramatičnost, ki nastopi šele z epskim Star Search in edinim krikom upora na komadu My Pulse to Ponder, s ponavljajočim “I cut your throat”. Sklepne štiri skladbe mirno pripeljejo album do srhljivega in neprijetnega zaključka s skladbo New Planet New Undoings. 

The Apple Drop želi postaviti nove koordinate s staro ikonografijo, ampak o tovrstnih povezavah med motivi smo prebrali knjigo za knjigo, gledali film za filmom, in težko bi rekli, da Liars opisujejo nove občutke ali da stare občutke predstavljajo na svež način. Motiv je odličen, muzika prav tako, pripoved pa se izgubi nekje na poti. Prej se nam dozdeva, da je The Apple Drop poskus nove uglasbitve zasedbe, kar jim do dobre mere uspe, saj je pripoved znova instrumentalno pestra in izjemno slikovita, če že ne blesti v tem, v čemer bi morala. Recenzentu se album produkcijsko dopade, ker je poslušljiv v celoti, čeprav motivi, ki definirajo ploščo, niso naslikani na novem platnu. 

Od Liars torej še nismo slišali zadnje besede, čeprav so z leti izgubili nekaj naboja, ki je krasil njihovo prvo desetletje obstoja. Upamo, da bo v novi zasedbi novo desetletje prav tako pestro, kot je bilo prvo, in da bodo Liars poskrbeli še za kakšno razburjenje. The Apple Drop pa si zapomnimo kot prijeten opomin, da se Liars znova sestavljajo, mogoče tokrat v manj razburljivem, a še vedno vzburljivem sestavu.