samozaložba, 2021

Spremljanje glasbenikov in njihovih kariernih poti je precej zanimivo opravilo, kadar nam ti z vsako izdajo postrežejo z novimi, zanje neznačilnimi zvoki in zasnovami, ki se oddaljijo od klasičnih albumskih struktur. Med tako nepredvidljive zagotovo spada tudi reper, multiinštrumentalist in producent Travis Miller, bolje znan pod imeni Bedwetter, Shawn Kemp in še kako bi se verjetno našlo. Miller je predvsem v internetnem podtalju znan pod psevdonimom Lil Ugly Mane, s katerim je letos izdal že svoj osmi dolgometražec VOLCANIC BIRD ENEMY AND THE VOICED CONCERN, ki je izšel v samozaložbi.

Lil Ugly Mane se je na hiphop glasbeni sceni sprva uveljavil z dvema platama, na katerih se referira predvsem na Memphis rap in horrorcore sceno. To sta bili mikstejp Criminal hipnosis: Unreleased shit in pa Mister Thug Isolation. Z zadnjim je nase opozoril tudi v drugih glasbenih krogih, ne samo na sceni, ki so jo postavili Three 6 Mafia ali Tommy Wright III. Na to, da je Travis v svoji špuri nekakšen outsider, je namigovalo že to, da se na njegovih koncertih dostikrat pojavi oblečen v majice metal in punk bendov, prav tako je v takih sodeloval tudi sam. Prav njegova zadnja plata, je zasenčila novo izdani singel njegovega black metal projekta Vudmurk. 

Odklon od Memphisa je takoj za tem potrdil z naslednjim projektom, in sicer s serijo Three sided tape. Na mikstejpih, izdanih v treh delih, se je lotil eksperimentiranja z različnimi zvočnimi podlagami, ki so med drugim zašle na področje plunderphonics, indieja in coldwavea. Njegov zadnji projekt, ki je bil za marsikaterega oboževalca in kritika tudi njegovo najbolj dodelano delo, je album Oblivion Access, na katerem se zapleta v hrup gneva eksperimentalne abstrakcije. Po izdaji tega albuma je sledil šestletni umik od projekta Lil Ugly Mane, Miller pa se je bolj posvetil snovanjem izdaj pod imenom Bedwetter.

Na slednji projekt se je s sladkobnim shoegazerskim hitičem Headboard direktno navezal tudi na novem albumu Volcanic bird enemy…. Skladba se je v malo daljši izvedbi pojavila že kot Bedwetterjev singel, vendar ga na najnovejši plošči glasbenik predstavi v malce preurejeni izvedbi in kot tak se odlično poda v preostali nabor skladb, ki se gibljejo med prijetno poslušljivimi hipnagogičnimi melodijami in ritmi. Izdaja skriva agresijo njegovih začetnih plat, če pa se ta že izrazi, je komaj zaznavna za neopsihedelijo, jazzovskimi vložki in cinično humornimi besedili. Zanimiv sprimek komplementarnih zvočnih tehnik je, recimo, komad VPN, ki poleg nezdravega razmerja omenja tudi reperjeve občutke ujetosti med štiri stene, zaradi česar lahko sklepamo, da je Travisovo vrnitev k ustvarjanju pod imenom Lil Ugly Mane morda spodbudila tudi pandemija.

Ploščo karakterizira Travisov apatičen bariton, ki skozi album večkrat ponavlja mantre, kot je naslov pesmi benadryl submarine ali besedilo iz zaključnega komada porcelain slightly. V to balado vplete hrup panka in shoegazea ter jo zaključi s frazo “rotting home/rotted home” – morda še eno navezavo na trenutno situacijo. Za seboj tako pusti skoraj pomirjujoč občutek namesto obupno vznemirjajočega, kot se je to navadno zgodilo na njegovih prejšnjih platah. Na koncu se izdaja tako splete v kolaž med seboj kontradiktornih čustev. Prepletata se melanholija in toplina, raztreščeni fragmenti tiste agresije, s katero je Lil Ugly Mane ujel pozornost marsikaterega ušesa. Ta odklon pa je pravzaprav dobrodošel, saj je VOLCANIC BIRD ENEMY AND THE VOICED CONCERN definitivno plata, ki smiselno poveže njegov repertoar del in podpre dejstvo, da si Miller – kljub temu da svoje preteklosti ne skriva – drzne v glasbo vpeljati svoje zavestno počutje in stanje, v katerem je, ter s tem brez težav dopusti, da preseže tudi žanrske spone, ki bi ga pri takem izražanju lahko ovirale.