Lorenzo Senni: Scacco Matto

Lorenzo Senni: Scacco Matto

Recenzija izdelka
15. 5. 2020 - 19.00

Warp Records, 2020

 

1x aktivna in 1x voajeristična udeleženost na klubskem plesišču
 / 26. 11. 2016

Od zadnjega dolgometražca Lorenza Sennija je minilo že šest let, toda italijanskemu producentu elektronske glasbe se je življenje v tem času postavilo na glavo. Po izidu zelo odmevne male plošče Persona, s katero se je jeseni leta 2016 znašel pod okriljem britanskega Warpa, je predvsem zelo veliko nastopal, med drugim na praktično vseh najpomembnejših elektronskih festivalih. Bil je tako vseprisoten, da verjetno ne bi preveč zgrešili, če bi ga umestili med peterico v zadnjih treh letih najprodornejših elektronskih producentov. Je pa ta njegov prodor treba vzeti z nekaj rezerve. Ko je Aphex Twin pred tremi leti v svojem setu na londonskem Field Dayu zavrtel komad One Life, One Chance s plošče Persona in je deset tisoč rejverjev evforično zavreščalo že po prvem taktu, bi bilo sicer lepo domnevati, da so se tako odzvali zato, ker so prepoznali komad. Toda večina ga je zelo verjetno slišala prvič, vključno s tistimi, ki so pri spletnem prenosu dogodka najprej pomislili, da gre za remiks kakšne trancerske klasike. Veliko bolj verjetno se zdi, da je vročičnemu odzivu preprosto botroval Sennijev izvrsten občutek za ustvarjanje evforičnega razpoloženja v svoji glasbi, sicer enega ključnih gradnikov njegove v trenutku prepoznavne estetike, ki jo je sam poimenoval pointilistični trance. Ta narekuje tudi podobo letošnje nove plošče, s katero pa Senni nekoliko zniža stopnjo evforije in se še pogumneje odmakne od klasične rejverske dediščine.

Naslov plošče Scacco Matto, v prevodu preprosto šah-mat, ponuja več možnih interpretacij. Ker naj bi šlo za zadnjo ploščo iz njegove pointilistične trance trilogije, ki jo je leta 2012 začel z albumom Quantum Jelly, bi si naslov lako razlagali kot Sennijevo zaključno potezo v okviru tega zelo specifičnega izraza. Ker je gre za človeka s smislom za humor, pa je morda pač samoironično matiral … kogarkoli že se je pač namenil matirati. Se pa v naslovu skriva tudi ohlapen koncept, kakršnih smo od Sennija že vajeni. Sam je proces nastajanja novih skladb namreč opisal kot šahovsko igro. Menda je za vsako idejo ali pa zvočni dogodek, do katerega se je najpogosteje dokopal z eksperimentiranjem, povlekel nasprotno potezo, vse dokler mu ni preprosto zmanjkalo potez - dokler ni matiral samega sebe. Že po tem bi lahko sklepali, da si je Senni pri zasnovi nove plošče postavil še več samoomejitev kot v preteklosti, domnevno zato, da bi se kar najbolj približal mejam izraza, ki mu je posvetil približno zadnjih deset let. Se je pa pri tem oprl tudi na raznotere izkušnje, ki si jih je nabral med in pred tem. Od novejših izkušenj je tukaj treba omeniti njegovo sodelovanje s simfoniki na soundtracku za dokumentarec The Challenge pred dvema letoma, kar je zdaj izkoristil za to, da je trancerske dekonstrukcije subtilno križal z elementi klasične glasbe. Še bolj pa je na podobo nove plošče najbrž vplivalo njegovo ukvarjanje z računalniško glasbo in avantgardno elektroniko, ki se jima je posvečal, še preden so ga sredi prejšnjega desetletja prevzele popularnejše elektronske muzike, ki so jih takrat gojili tudi njegovi zdajšnji warpovski kolegi.

Madžarski wunderkind se vrača
 / 30. 6. 2018

Kaj to Sennijevo raziskovanje mej lastnega izraza pomeni za podobo plošče Scacco Matto? Na prvi posluh nič pretresljivega. Skelet novih skladb še vedno sloni na dobro premišljeni dekonstrukciji plesne elektronike, ki zaradi izvirnega seciranja trancerskih melodičnih elementov že po zvenu ne pušča nobenega dvoma o tem, da gre za novo Sennijevo avanturo. So pa melodične teme, ki so se predvsem na plošči Persona močno spogledovale celo z bolj mainstreamovskim EDM-om, zdaj postale veliko bolj zadržane in posledično manj evforične. Če smo Sennija po prejšnji plošči postavljali na lajnape v družbo s pop dance prevratniki tipa PC Music, si ga je z novo ploščo mnogo lažje predstavljati v družbi elektronskih ekstremistov, zbranih tudi okoli njegove butične založbe Presto!? Denimo Gaborja Lazarja, s katerim ju veže drzno eksperimentiranje z ritmičnimi vzorci brez uporabe ritem mašin, pa čeprav se Senni tudi z novo ploščo še ne umakne povsem stran od klubskih plesišč. Večja novost so bolj ambientalne skladbe, denimo Canone Infinito, sicer ekstrakt in nadgradnja zvočne instalacije, ki jo je pred dvema letoma postavil na intenzivnem oddelku bolnišnice v Bergamu, zdaj enem od žarišč aktualne pandemije. Ker je Senni izoblikoval tako zelo specifično estetiko, je načrten in opazen odmik od tega, kar je ponudil na prejšnjih ploščah, vsekakor dobrodošel, pa čeprav se je zato moral znebiti nekaj tiste očarljive pop melodike in plesne evforije, s katerima se je prikupil tudi širšemu občinstvu.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.