Lucrecia Dalt: A Danger to Ourselves
RVNG Intl., 2025
Življenje Maríe Lucrecie Pérez López, glasbenice in skladateljice kolumbijskih korenin, ki se predstavlja z imenom Lucrecia Dalt, se je v zadnjem času sukalo po neobičajnih tirnicah in zarezalo v njeno glasbeno ustvarjanje.
Lucrecia Dalt glasbo izdaja od leta 2005, na solo plošči Congost iz tistega obdobja je denimo predstavila skupek kantavtorskih skladb z lo-fi elektroakustično podobo. Kmalu zatem je izšel Commotus, album, na katerem slišimo že bolj igrivo raziskovanje in lepljenje raznoraznih zvokcev, odetih v melanholijo, ukoreninjenih v navezavo basa in eteričnega glasu glasbenice. Nato jo je ustvarjalni tok potegnil v bolj elektronske vode in zdi se, da je njeno glasbo od tedaj oblikovalo lupljenje. Prečiščevanje struktur, zatekanje k tišini, ambientalno raztezanje, krhanje melodij, ki jih je nadvladala govorjena beseda ali pa minimalistično vokaliziranje. Njeno ustvarjanje je drzno. Ne le zaradi dejstva, da se glasbenica tako vztrajno prepušča silnicam radovednosti, temveč tudi zato, ker ta od mnogokje izčrpani navdih v svoja dela prevaja na povsem brezkompromisen način. Prevzema jo znanstvena fantastika, Lynchevi filmi, sprašuje se o tem, kako poglede mimoidočih občuti razstavljena skulptura, impulzivno nabavlja sintetizatorje, s katerimi vzpostavlja nekakšen simbiotičen odnos. Zastavlja si konceptualne okvire za projekte, kot je prejšnji album ¡Ay! z zunajzemeljsko protagonistko, ki se presenečeno sooča s tuzemskim. Dalt sklada tudi zvočne podobe filmov in je osmislila mentorski program za mlade glasbenice in glasbenike, v sodelovanju z Aaronom Dillowayem pa je med drugim izdala sklop terenskih posnetkov iz kolumbijskih gozdov. V glasbi jo zanima marsikaj in tem zanimanjem tudi sledi.
Dalt je dolgo uspevalo razpršeno voditi več projektov hkrati, zadnja leta pa si v prid skoncentriranemu ustvarjanju za nastajanje nove plošče dovoli vzeti čas. Prav vprašanje človekovega odnosa do časa je povezovalna nit številnih njenih glasbenih del, kar je razumljivo že zaradi nagnjenja glasbenice h geologiji in njenemu obširnemu časovnemu razponu, ki je za človeška življenja težko predstavljiv. Toda na albumu A Danger to Ourselves se vprašanj časovnosti Dalt dotika neposredno, morda še najbolj doslej, ker so skladbe tako intimne in odražajo poseben čas v njenem življenju. Čas, prežet s svežo ljubeznijo, a tudi z odločitvami, ki v ospredje postavljajo njeno zdravje in dobrobit. Pesmi v stihih razkrivajo osebno doživljanje ljubezni, vodilo kompozicij pa je avtoričin glas, surov in ranljiv. Če se je prej odmikala od razgaljanja lastne intime in s pomočjo domišljije in prebiranja filozofskih razprav napredala zgodbe, ki so služile kot ogrodja njenih skladb, se je tokrat odprla neznanemu. Že na prejšnjem, hvaljenem albumu ¡Ay! je posegla po prej odmaknjenih globinah, z novim albumom pa zakopala še globlje in se razgalila še malo bolj. Na nek način je sklenila krog in se vrnila k svojim prvotnim zanimanjem. Kantavtorski pristop je namreč zaznamoval tudi začetek njene glasbene poti, toda tokrat so skladbe zrelejše in bogatejše opremljene.
Album A Danger to Ourselves do taktilne celote pripeljejo številni drobci – zvokci, ki so naplasteni ter podmazani z okraski in odmevi. Vsa ta dinamika, ki jo pričara, je plod premišljene produkcije, pod katero se Dalt podpisuje z Davidom Sylvianom, ki je na albumu prisoten tudi s kitaro in glasom. Med skladbami so tudi tri v sodelovanju s Camille Mandoki in Juano Molino, kar dodatno krepi dinamičnost na plošči A Danger to Ourselves. V komadu the common reader, ki sta ga denimo ustvarili z Molino, se je preplet njunih ekscentričnosti združil na način, ki dodobra prikaže zlitje obeh izrazov.
Omenimo še dvojnost izražanja v angleščini in avtoričini materni španščini, ki Lucrecii ponudita spet nove možnosti za razvijanje pripovedi z vokalom. Ta je tu neposreden. Pozornost, ki jo je namenila utrjevanju svojega glasu, je očitna z vsakim senzibilno odpetim koščkom pesmi in dušna tematika, ki jo Dalt opeva, v njenih glasovnih vložkih odpira le še več različic. Celoto zaokrožuje poudarek na poliritmih in siceršnji zvok bobnov Alexa Lázara, ki razpira prostor. Skupaj z bas linijo to ritmiziranje pogosto porodi dub, kar vleče v privlačen gruv albuma.
Lucrecia Dalt si je zastavila izziv: pripraviti izdelek z zbirko dojemljivih komadov pop značaja, ki bi jih zabelila z dražečimi zvoki, njej ljubimi zvočnimi razširitvami. Prav zaradi teh drobtin, ki jih posuje tu in tam, so skladbe posebej privlačne in s produkcijsko obdelavo zaživijo kot nezemeljska bitja. Rahlo temačna in nekoliko skrivnostna pravzaprav pričajo o lepoti ljubezni.
Dodaj komentar
Komentiraj