Rvng Intl., 2022

Ljudje še zgodaj, ko rastemo iz nebogljenih telesc v postave dvonožne drže in jezika, ko se razvijamo v posameznike, subjekte, v svojih še kako u-bogljenih glavah postopoma filtriramo, izčiščujemo, oblikujemo predstave iz haosa, ki nam predhodi. Veliko tega filtriranja se vrši s postopki protidejstvenega umevanja, kot nekakšnega preizkušanja drugačnosti, drugosti, v smislu kaj pa če … Preta, fiktivna izvenzemeljska, alienska protagonistka zgodbe s plošče ¡AY!, pa ugiba, kako ljudje in kako naša kultura, do meja praktično bolestne odvisnosti, potrebujemo svoje zbirke vseh mogočih protidejstvenih poskusov in realizacij ter seveda z njimi neštevnih katastrof. Tako je v naši odrasli, razviti, civilizirani, sredinski in gluhi, vsedoločujoči nravi. Preta se pojavi na Majorki, za pet ETH-ov si je kupila človeško kožo iz mrtvih celic, diha skozi pore, tukaj prvič izkuša čas, ker pred tem je bila izvenčasno bivajoče, sama zavest ali nekaj drugega, morda niti ni tako važno, vsaj ne v tem trenutku.

Lucrecia Dalt, kolumbijska ustvarjalka, razseljena, najprej v Barcelono, potem v Berlin, Preto slika kot izkustveno naivno in v tem humorno bitje z vso htoničnemu podzemlju pripadajočo erotično brezbrižnostjo do tvojega prostora, tvoje resničnosti – v odsotnosti mita, njene erotike, vsake nepredvidljivosti, drugačnosti in vseh tvojih paradoksov – Preta kot prvega od njih izpostavi tistega, ko naši mrtvi živijo v megalitskih katedralah, živi pa v svojih skromnih izbah, našminkiranih v vso to simboliko, botaniko smrti, ki ji pravite kultura.

Ni kaj, Lucrecia, ki ji na Radiu Študent sledimo že od albumskega debija Syzygy iz leta 2013, se je v utrdbah evropske kulturne avantgarde učila Deleuza. Vendar njena letošnja nova plošča ¡AY! hkrati tudi prvič resno sestopa z mitološke gore kompozicijske abstrakcije, ki je njen elektronski minimalizem zaznamovala v preteklosti. Čeprav je ¡AY! njena prva plošča, ki pripoveduje konsistentno zgodbo in je v tem brez vprašanja čisto pravi, s spekulativno filozofijo in prizemljeno metafiziko navdahnjeni konceptualni album, je torej najbolj sproščen, morda žanrsko nagnjen, vsekakor pa njen najmanj mrakoben. Kot izrazi z idejo, prej kot z žanrom – ¡AY! je bolero sci-fi, je še vedno noir in znova je tudi prepoznavno cinematično navdahnjeno delo, vendar v tematskem in tudi kompozicijskem smislu tokrat temelji na osnovah latinskoameriških glasbenih izročil, torej salse, merengueja, bolera. Ko si po pandemiji ni drznila več izražati se v mračnih podobah, je našla pogum za petje. Dobesedno cinematično gnane naracije oziroma zvočne scenoslede, zanimanje za prebadanje prostora in konkretne glasbeno-geološke metafore ali metafore narave, ki so vselej izhajale iz avtoričinih obglasbenih profesionalnih zanimanj, je tokrat v veliki meri zamenjala za pesmi, takšne, ki v svoji zvesti podobi vsekakor potrebujejo pripoved. 

Morda nenavadno, vendar izrazito dobrodošlo nam Lucrecia Dalt letos torej predstavlja ploščo, ki je izrazito konceptualno globoka in preudarna, vendar je hkrati predvsem poskus nečesa prijetnega, nečesa, kar nam bo godlo in godilo. Plošča je kompozicijsko izredno naslonjena na proces sodobne studijske produkcije, predvsem postprodukcije. Vključuje prispevke zasedbe inštrumentalistov, ki tem tropskim glasbam, kot jih glasbenica imenuje sama, zagotovijo nenadejano avtentičnost. Vse takšne parte je Lucrecia s sodelavcem Alexom Lazarom izpeljala iz elektronskih demov, MIDI-stez, prekomponiranih za žive inštrumente. Izpostavitve vredno je tu delo z basi oziroma dvema gostujočima kontrabasoma, ki jasno pričata o avtoričini seznanjenosti s tem njenim prvim in glavnim inštrumentom, čeprav kot izrazita samoukinja in nikakor virtuozinja glasbe tokrat ni zaigrala sama. S pomočjo studia, studijskih mojstrov in studijskih inštrumentalistov si je tokrat prvič upala in uspela ustvariti godbo, ki jo je vselej tudi slišala v glavi, godbo, ki jo je spremljala ob odraščanju, glasbo zasedb, inštrumentalistov in pevk, ki pojejo, da bi spremili svet. 

Seveda Dalt tukaj ni povsem opustila svojih eksperimentalnih korenin v terenskih posnetkih, sinusnih oscilatorjih in temačnih vzdušjih. Morda je resnično dobra daleč najpogostejša primerjava, ki jo je najti v zapisih o tokratni plošči, tista z žlahtno udarjenostjo poznega Toma Waitsa, vendar je – sploh ob upoštevanju avtoričine preteklosti – še bolj na mestu paralela s sodobnico, newyorško ustvarjalko Ashley Paul, in njenimi klarineti ter nedostopno pevsko muziko. Noir s plošče ¡AY! je vsekakor pomembna prelomnica, Lucrecijin labodji spev, ki bo ostal opažen, vsekakor ena zanimivejših in nepričakovanih plošč letošnjega leta.