RVNG International, 2020

V petnajstih letih glasbenega ustvarjanja se je v Berlinu živeča kolumbijska geodetska inženirka Lucrecia Dalt preoblikovala od oblikovalke zvokov ambientalnega synth popa do avantgardne eksperimentalne elektroničarke, ki jo bomo predstavljali v nocojšnji Tolpi bumov. Drage poslušalke, prek ereševskih etriranj gotovo že seznanjene z daltizmom, se morda vseeno vprašate: kako?

Iz omejenega kulturniškega dogajanja v domačem Medellínu se je Dalt hitro po začetku avtorskega glasbenega delovanja odpravila v umetniško veliko bolj izpopolnjujočo Barcelono. Tam je pričela širiti socialno in profesionalno mrežo, spoznala kultno Gudrun Gut, nekajkrat prevprašala svojo glasbeno metodo in tehniko, s tretjim albumom zašla v temačnejše, misteriozne zvoke in se že vsaj na zadnjih štirih ploščah popolnoma potopila v premišljanje konceptualnih aparatov, prek katerih producira glasbo. Plošči Syzygy in Ou je tako denimo na različen način navdahnila filmska umetnost, ne da bi glasba z njiju za svoj smoter potrebovala sliko, kot to sicer v glavnem narekuje soundtrack. V času Ou se je Lucrecia Dalt preselila v Berlin in leta 2018 s ploščo Anticlines že naredila nekaj korakov 'koreninam naproti'. Le da so se te korenine ovile okrog skal, okrog kamnov, kakor je to pred leti - v sicer bistveno manj ezoteričnem smislu – počela sama.

Ko je v intervjuju ob izidu Anticlines Lucrecia Dalt dejala, da je njen glavni sovražnik kreativnosti izolacija, še ni slutila, da jo za ovinkom čaka temna plat globalizacije, nenaden nož v odprte možnosti nenehnih prehajanj med primarno in sekundarnimi domovinami. S ploščo No era sólida se na novo nedosegljivi, primarni domovini sprva in najbolj približa z orodjem jezika in tako nemara naredi prvi šiv na prerezu dostopa do ljubljene družine. Drug mehanizem spopadanja, ki se izraziteje navezuje tudi na avtoričino preteklo ustvarjanje, je kreacija popolnoma novega vzporednega vesolja. To se tokrat cepi na razčlovečeno stvar, ki nastane iz paralizirane osebe in ki je na plošči zapisana z organskimi perkusijami ukrivljenih kovinskih plošč, ter, na drugi strani, novo personifikacijo, z literaturo in flamenkom prežet alterego Lia, zvočno najbolj izražen z efektirano glosolalijo. Četudi nenamerno, se s takšnim odkrivanjem svojih notranjih svetov še najbolj oddalji od preteklih glasbenih konceptualizacij.

Če pa obstaja skupna lastnost Daltinega ustvarjanja, ki se reinkarnira dovolj uspešno, da ji ponavljanja ne zamerimo in vedno znova željno posežemo po njenih glasbenih tvorbah, je to gotovo njen posluh za ritem. Tega s pestjo zajema na najbolj nepričakovanih krajih in ga z vedno mojstrsko veščino posuje v bolj ali manj razvlečene zvočne zanke. Kot se je v poprejšnjem udejstvovanju preizkušala v meta-sposobnostih zvoka, se torej tudi tokrat v maniri plesalke giblje med noumenalnostjo in fenomenalnostjo lastnih zvočnih tvarin. Še en poseg v zgodovino, samoreferenca, če želite, je podajanje roke sodelovanju z režiserjem Pedrom Maio, ki omenjene filozofske izmuzljivosti spretno izrazi v dveh videospotih, za otvoritveno, humorja polno Dissuelta in upočasnjujočo Ser boca.

Od ene do druge točke avtoričine raztreščene zgodovine torej No era sólida popolnoma upravičuje svoj naslov. Zelo hitro nam spodnese tla pod nogami, kot bi mignil, utekočini našo okolico. Hipnotizira nas z repeticijo, odkriva sloje izčiščenih mikrotonalnih melodij, vzorcem namenja ravno pravšnje časovne količine, da se v njenem imaginarnem svetu za trenutek lahko nečesa oprimemo. Oplazi ravno dovolj površin bolj znanih žanrov, da se nam zdi, da lahko zadevo razumemo, preden nas odpelje pred svež zaslon krasnih novih izmišljotin ...