Kamizdat, 2024

Luka Prinčič glasbenemu prostoru nikakor ni neznano ime. Z različnimi aliasi in v okviru raznolikih podvigov glasbo ustvarja že dobra tri desetletja. Pri svojem ustvarjanju se specializira v računalniški glasbi oziroma raziskuje izrazne razsežnosti programskih orodij, pogosto pa zasledimo tudi njegov doprinos k intermedijskim projektom, v katerih se zvok prepleta s sliko, videom, plesom ali performansom. 

Pri tem je zanimiv nekolikšen obrat fokusa mišljenja glasbe same po sebi v glasbo v odnosu do nečesa ali glasbo za nekaj, kar pri sodelovanju, ustvarjanju in tudi poslušanju odpira paleto novih možnosti. Producent jih raziskuje prek premišljevanja o kontekstu in funkciji zvoka, pri čemer ohranja odprtost za součinkovanje, ki se kaže tako v izbiri orodij in formatov za ustvarjanje kot tudi v načinu in kontinuiteti povezovanja z drugimi ustvarjalkami. 

Ena Prinčičevih plodovitejših kreativnih vezi so podvigi z Majo Delak. Omenimo denimo njun projekt Transmittance, s katerim sta na interaktiven način med letoma 2010 in 2013 raziskovala performativne možnosti živih prenosov. Toda še pred tem sta ustvarila dva odrska dueta – leta 2009 Poti ljubezni/Une façon d'aimer in leta 2010 kot Wanda & Nova deViator Zamrznjene podobe – iz katerih je leta 2013 izšel njun prvenec Pacification. Ta pomeni tudi začetek intenzivne aktivnosti Prinčičeve založbe Kamizdat in prav to leto doživi premiero tudi feministična tehnoburleska Tatovi podob kolektiva The Feminalz, ki nadalje katalizira izid treh EP-jev z materialom iz predstav.

Razsežnosti Prinčičevega glasbenega udejstvovanja torej obsegajo vse od skoraj ambientalnih podlag za sodobni ples, abstraktno računalniških glasbenih struktur, pa vse do šaljivih kabarejskih vložkov in tudi konkretnih klubskih pokalic. Skupni imenovalec v njegovem pristopu do ustvarjanja je součinkovanje različnih orodij, idej in kreativnih entitet, prek nastalega pa je vedno jasen edinstven zvočni izraz ustvarjalca, ki ga tako ali drugače venomer preveva electro funk estetika. 

Ta zvočnost je najbolj izrazita prav na pretekli teden izdanem albumu DRAGX​̶​FUNK, paketu muzike iz nove predstave Tatovi podob.Glasba na dolgometražcu poleg funka vpeljuje glitch, disco in punk estetiko ter izkazuje domišljen in prepoznaven ustvarjalni pristop Luke Prinčiča v igri s pretanjeno hudomušnimi personami The Feminalz. Očiten je tudi dozorel skupni umetniški izraz, ki je plod dobrega desetletja kreativnega prepletanja pri predstavah tehnoburleske, ideja pa nedvomno zaživi prav zaradi prezence nastopajočih in interakcij med njimi. 

Pred nami je torej konkreten zvočni izdelek, ki poleg prej opisanega performativnega konteksta deluje tudi sam po sebi, tako pozno ponoči v klubu kot tudi doma čez dan. Čustveni naboj inštrumentalnih osnov na albumu DRAGX​̶​FUNK nas zagotovo popelje v nek toplejši in svetlejši čas, hudomušna izvedba družbeno-kritičnih besedil pa ga v pravšnji meri prizemljuje. In prav v razmerju med obojim se udejanji napetost, ki poslušalkino pozornost drži od začetka do konca.