The Feminalz: Technoburlesque: Image Snatchers 3 (Kamizdat, 2022)

Technoburlesque: Image Snatchers 3 je tretja izdaja projekta The Feminalz, za katerim primarno stoji Luka Prinčič. V tokratni izdaji sodeluje še z GlitterAid, DeeDeeVoid, Musée-Cunt, Gospodom Magdalenco in Aaronom Goldbodyjem.

Material sedaj trilogije Tehnoburleske je prvotno sestavljen za kabaret Tatovi podob, ki je bil od leta 2013 in formiranja kolektiva pa do danes pripravljen okoli šestdesetkrat. Večinoma jih lahko ujamemo na odru kluba Gromka na Metelkovi. Glavna ideja performansov je norčevanje iz družbenih norm, uprizarjanje politične satire in brisanje mej med spoli. Glasba temelji na mešanici funka, breakbeata, ex-yu šlagerjev in ostalih elementov jugoslovanske pop kulture, trapa in elektrokabareta. Pesmi s ploščka pa v originalu spremljajo odrske performanse in koreografijo.

Kolektiv na privlačen način preoblikuje glasbo, ki ji je nalepljena etiketa manjvrednosti – generike, pripadnosti mainstreamu, čiste zabave in tega, da v njej ni nič pretirano kvalitetnega. Luka Prinčič preprosto zabavo šlagerjev, pogosto razumljeno kot nekvalitetno, izkušeno zmeša s premišljeno skladanimi elementi elektronske glasbe in jim poda novo obličje.

EP Technoburlesque: Image Snatchers 3 je težko dojemati samo kot glasbeno izdajo oziroma zunaj konteksta kabareta. Primarno zato ker lahko komadi delujejo nepovezano – veliko je ostrih žanrskih preskokov, in v trenutku, ko pademo v skladbo, se ta konča. Izdaja ne zveni kot entiteta, temveč kot skupek zbranih singlov. Ko vemo, da je glasba prvotno ustvarjena za oder, nam je jasno, da deli komadov, ki v svoji repetitivnosti zapadejo v monotonost, na samem odru, v fuziji plesa in dramske igre, zvenijo popolnoma drugače. Tukaj glasba torej ni samo zvok, ki ga slišimo, temveč celotna vizualna podoba.

Techno v naslovu »Technoburlesque« ne cilja dobesedno na techno glasbo, marveč splošno na elektronsko glasbo. Jasno je, da ima tudi ta humoren podton oziroma da se groteska kolektiva The Feminalz ne ustavi pri pomenih besedil, ampak se nanaša tudi na določeno predstavo domače techno scene. Termin »techno« zaokroži ustvarjanje kolektiva in trilogijo Technoburlesque. Poleg primarne družbene kritičnosti se člani osredotočajo še na glasbo, in sicer tisto, ki je trenutno tako razširjena, da lahko postane celo groteskna. Glasbi, ki so jo prevzeli iz preteklih obdobij, na ta način podajajo nov, sodoben karakter in jo s tem približajo lokalni publiki. Glasba pa je tudi tisto, kar povezuje vse akte v kabaretu, in je zaradi tega nanašanje nanjo logičen zaključek.

Out-Lot: Imera (Fourth Wall, 2022)

Iz Izole prihaja trap producent Out-Lot, ki je pri svoji založbi Fourth Wall izdal prvenec IMERA. Italoslovenski glasbenik in vizualni umetnik Jan Toffolutti je debi v živo predstavil maja v ljubljanskem Pritličju s še nekaterimi imeni domače hip hop scene, med drugim z Drillom, s katerim sta izvedla turnejo po Sloveniji; Out-Lot je bil namreč raperjev DJ. Didžejal je na dogodkih kolektiva Nimaš Izbire in zasedel odre Zorice, Gala hale in Pritličja.

Na prvencu IMERA lahko slišimo besedila v italijanščini, ki se bolj ali manj osredotočajo na sad boy identiteto in nesrečno mladostniško ljubezen. Tukaj je seveda kar nekaj verzov, klasičnih za trap žanr, in sicer poveličevanje lastnega ega ter izpostavitev sebe kot glavne avtoritete v lastnemu okolju. A ta ostra in groba temperamentnost je tokrat omehčana z bolj romantično in čustveno atmosfero. Inštrumentalna podoba je v celoti popestrena s klasično trap produkcijo, ki je precej ziheraško konstruirana, brez pretiranega eksperimentiranja, poskusa nadgradnje zvoka ali poglabljanja v neke druge žanre.

V kontekstu tuje, svetovne trap scene Out-Lot ne prinaša česa pretirano novega, je pa osvežitev za domačo glasbeno sceno, na kateri mu edini ekvivalent lahko predstavlja Tsujigiri. Vendarle pa se zdi, da Out-Lot spretneje baranta z vokalnimi in producentskimi sposobnostmi in z izvedbo komadov pošilja sporočilo o suverenosti in samozavedanju. Ob prvem poglabljanju v prvenec HIMERA lahko zaznamo določeno mlahavost, seveda pogojeno s konstrukcijo komadov in samo trap estetiko. Hkrati začutimo podtona temperamenta in stabilnosti, ki skladbam ne pustita do konca zaplavati v melanholično atmosfero, ampak jih držita na stabilnem površju. Osvežitev se lahko pripiše tudi besedilu v italijanščini, ki bo za nekatere nepoznana in s tem nenavadno vabljiva.

Trap kot žanr do svojega polnega izraza pride ob živem nastopu, saj se takrat vidi glasbenikovo pristopanje k glasbi, publiki, performansu. Zaenkrat se zdi, da Out-Lot pripada isti publiki in prizoriščem, kot jim pripadajo člani kolektivov Nimaš Izbire in nebesa. Zaradi ustvarjanja v italijanščini domnevamo, da je njegov cilj izvajanje in izdajanje v tujini, a če se bo želel izogniti padcu v mainstream in zvočno generičnost, se bo moral potopiti v igro z zvokom in se odmakniti od samega sebe in od ustaljenih navad trap sveta.