LUKE SANGER: LANGUID GONGUE

Balmat, 2021

V tokratnem recenzentskem terminu se bomo osredotočili na zvočnega umetnika, DJ-ja in producenta Luka Sangerja. Ta je nedavno izdal album Languid Gongue, ki gaje ustvaril iz precej minimalističnih konstruktov. Angleški umetnik že več kot dve desetletji pluje med technom in housom, tokrat pa se je prvič poglobil v ambientalo. Do sedaj je ustvaril ali se pojavil na več kot sto izdajah, na katerih se je ukvarjal z različnimi zvoki, slogi in ritmi, tokratno delo pa se od prejšnjih razlikuje po hitrosti in nasičenosti zvoka. Raznolikost kaže na umetnikovo nagnjenost k eksperimentiranju z različnimi odvodi elektronske glasbe, pa tudi na njegovo vsestranskost, ki je razvidna iz profesionalizma produkcijskega momenta. 

Languid Gongue ni le Sangerjev debitantski izlet v bolj umirjene vode, temveč tudi prva izdaja katalonske založbe Balmat, namenjene predvsem ambientalni glasbi, ki sta jo ustanovila glasbena novinarja Albert Salinas alias Woonky ter Philip Sherburn in je nadgradnjanjune oddaje Radio Lapsus na Spain’s Radio 3. Ime založbe v prevodu iz katalonščine pomeni praznino, témo, ki jo lahko ujamemo tudi na danes recenziranem albumu. Ta je sestavljen iz štirinajstih skladb, ki so same po sebi zelo prazne, natančneje, minimalistično konstruirane brez kakršnih koli preveč izstopajočih delov. Tudi ko so kompozicijski elementi združeni in zaokrožijo zvočno idejo, na površju ostanejo razločni, s čimer izstopi njihov karakter oziroma persona, ki pritegne našo pozornost, čeprav izdelek še vedno vzbuja občutek praznine.

Vsaka skladba nosi določeno zgodbo, v kateri se razpoloženje giblje in spreminja, enako pa se dogaja od enega do drugega komada. Opazovalec je deležen nežne in elegantne note, pripoved je čustveno zadržana, umetnik pa poslušalca situira v prazen prostor, v katerem se težko izogne temu, da ne bi sledil dotični zgodbi in čustvom. Ta gredo z roko v roki s poimenovanji komadov. Tako na primer v skladbi All over the shop s pomočjo hitrih in zelo kratkih zvokov, ki se pojavljajo eden za drugim, začutimo zmedenost misli, ki obdajajo posameznika in jih ni najbolj enostavno ukrotiti. Skladba Efflorescence v poslušalcu vzbudi občutek veselja, ki ga lahko povežemo z rojstvom nečesa novega oziroma dobesedno s cvetenjem. Primeri so številni in se spreminjajo od kompozicije do kompozicije. Sangerju to slikanje uspeva z mešanjem različnih tehnik oziroma načinov ustvarjanja, od uporabe modularnega sintetizatorja pa vse do terenskih posnetkov. 

Album Languid Gongue lahko primerjamo z japonskim žanrom ambienta iz osemdesetih let, ki je zaradi vse hitrejšega tempa vsakdana, kapitalizma in masovne melanholije postal precej priljubljen, pred nekaj leti pa so ga ponovno izvlekli iz naftalina. Podobnosti se ne končajo pri ambientalnem žanru kot takem, temveč se nadaljujejo predvsem v uvedbi onomatopoetičnih delov, ki kažejo, da je glasba konstruirana z namenom močne vizualizacije zvoka in obenem spodbujanja določenih emocionalnih perspektiv. Podobno se avtor igra s konceptom naracije, in sicer s komadom Yoake, ki je precej dokumentaren, po drugi strani pa igran in spominja na nekatere skladbe z albuma Green japonskega skladatelja Hirošija Jošimure, ki je izšel leta 1986. 

Sanger si prizadeva za uvedbo minimalizma in njegovih značilnosti, ki združene ustvarjajo precej transparentne zgodbe. Če pogledamo njegovo prejšnje delo, gre za precej zasičene elektroničarske zvoke, ki ustvarijo močan kontrast s tokratnim adutom, umetnikovo zmožnostjo, da usmeri našo pozornost k vsaki melodiji posebej in njenemu specifičnemu vzdušju. Njegovo dosedanje ustvarjanje je polno dominantnih zvočnih momentov, ki, prepleteni drug skozi drugega, poslušalcu težko pustijo prostor, da bi se prepustil oziroma osredotočil samo na enega. Ob trenutkih meditativnega fokusa avtor v določenih momentih ujame fuzijo, ki izraža občuten psihedelični trenutek ter vizualno vzdušje japonskega prikaza narave. Z omenjenimi epiteti pa producent odlično sledi filozofiji založbe, pri kateri je izšel Languid Gongue, in sicer doživljanju posameznega zvoka, iz česar je razvidno precejšnje nasprotje umetnikovemu dosedanjemu ustvarjanju.