130701, 2018

Maarjo Nuut, estonsko violinistko in vokalistko, ki se rada igra z looperjem in tripa na repeticijo, smo v preteklosti že poslušali tako na našem radiu, kot smo jo tudi gledali na domačih odrih. Oboje večkrat, nastopati pa smo jo videli tudi v njenem domačem okolju, kjer je s svojo muziko na koncertu v okviru enega večjih tamkajšnjih festivalov utišala množico kasneje obnemelih poslušalcev. Spoštovanja do Maarjinega preciznega izvajanja, intence v živem nasnemavanju zvoka, predvsem pa določene inovativnosti znotraj načinov, s katerimi podaja muziko, torej ne manjka. Tokrat v Tolpi Bumov poslušamo njen tretji album oziroma prvi album v duetu z elektronskim glasbenikom Hendrikom Kaljujärvom - Ruumom. Ruum, ki je Maarjo sicer spremljal že na koncertih v sklopu predstavitev njenega prejšnjega albuma Une Meeles, se tokrat ne pojavi le v vlogi gostujočega izvajalca. Nov album muundja, katerega angleški prevod estonskega naslova se glasi – shifter, izdan pri britanski založbi 130701 torej sloni na enakovrednem sodelovanju med obema izvajalcema.

A sodelovanje lahko hitro zveni tudi kot zgolj kompromis, na tem mestu bi si upali trditi, da sklepanje kompromisov v umetnostih morda ni nekaj, k čemer bi veljalo stremeti. Sicer je v folk muzikah pogosto ali celo vedno prisotna misel o združevanju tradicionalnega, starega z novim, o oživljanju tradicij s prizvokom sodobnosti ... Skratka, veliko bolj ali manj očitnih kompromisov vsepovsod. A Maarja v tej zgodbi stoji tudi nekje drugje in v poskušanju razumevanja njene muzike smo se obrnili za tristo šestdeset stopinj in pogledali navzgor po zemljevidu, tja, od koder prihajata izvajalca današnje Tolpe. V Estoniji je folk glasba močno zasidrana v kolektivno zavest ljudi, ni pa bilo dejanje kompromisa tisto, kar jih je že v preteklosti označilo kot pojoči narod z najbolj nacionalno zavednim festivalom sploh, po imenu Laulupidu, ki se na določeni metaravni približa denimo evforijam in povezovalnim funkcijam naših domačih norij ob vidnejših športnih dogodkih. Klišejsko, ampak eden od simbolov tega sodobnega pojočega naroda, ki obožuje svojo ljudsko pesem, je Maarja Nuut, vendar Maarja z novim albumom za spremembo v središče ne postavlja pesmi kot take. Maarja Nuut stoji pred skrbno struktirirano muziko, ki ji niti z nepredvidljivo mašinerijo ne uhaja iz vajeti. Skratka, ve, kaj se bo zgodilo, ko bo pritisnila gumb. Komplementarno njeni strukturi pa Ruum vnaša dopolnitev s kaosom in strelami. Sicer zvokovno nič manj poslušljivo, le brez jasnih robov in z rahlim nelagodjem občutka razpada. Na albumu shifter je slišati kar nekaj razpoloženjskih preklopov, med organskostjo zvoka Maarje Nuut in mašinsko proizvedeno elektroniko. Tudi ostali preklopi v večini prizanašajo z ostrino, kar morda izzveni kot zgolj dober poskus oziroma kompromis. Tako se tako imenovane zvočne pokrajine - besedna zveza, ki se rada razmetava v opisih, ko gre za muziko Maarje Nuut, še toliko bolj pa v duetu z Ruumom - razpenjajo od enega do drugega šiva albuma shifter. Sicer pa stične točke še vedno ostajajo Maarjine vokalne pesmi, pospremljene z elektroniko, ki zgolj čepi v ozadju.

Shifter je gotovo vsaj na ravni sodelovanja izrazito kontrasten album. Maarjin prepoznaven pristop s plastenjem glasu in violine se še nekoliko nestabilno steguje po dopolnitvi z Ruumovo elektroniko, s tem kvazikreativnim kaosom. Nismo popolnoma prepričani, kaj vse si lahko obetamo v nadaljevanju njunega sodelovanja, in v oziru do nove čudne estonske muzike, kot so daljši zapis o prerezu majhne, a cvetoče estonske scene naslovili v spletnem glasbenem mediju The Quietus, sta si Maarja in Hendrik v preteklih dveh letih skupnega igranja pridobila kar nekaj širšega mednarodnega občinstva. Album shifter je verjetno res prehodna reč, a ob neskončnem govoru o dialogu med Ruumom in Maarjo le tiho zavzdihnemo, kar mimogrede stori tudi Maarja na prvi pesmi albuma. Vseeno pa se sliši, kje je Maarja Nuut doma, vsaj v smislu zvoka. V repeticiji in pesmi, pač. Vedno temačni, precizni in megleni, a zazrti naprej, z elektroniko ali brez.