Maceo Plex: Solar

Lone Romantic, 2017

Ob prebiranju piarovskih zapisov pred izidom novega albuma ameriškega producenta Erica Estornela, bolj znanega pod imenom Maceo Plex, se v spomin hitro prikrade film It's All Gone Pete Tong. Ja, tista genialna, kvazibiografska, pol črna komedija, pol drama o najboljšem didžeju vseh časov, ki ob zvezdniškem življenju na Ibizi povsem izgubi stik z realnostjo. Glavni protagonist filma za to, da bi si povrnil umetniško kredibilnost, za snemanje novega albuma angažira dva avstrijska jodlarska metalca, ki imata z elektronsko plesno glasbo toliko skupnega kot Take That z dunajskim valčkom. Toda oglušeli producent in DJ studijske seanse z njima, svojim založnikom in medijem vztrajno predstavlja kot novo veliko glasbeno revolucijo, ki bo svet klubske glasbe obrnila na glavo. OK, Estornel je bil v intervjujih pred izidom albuma Solar, poimenovanega po dveinpolletnem sinu, nekoliko manj pompozen. Ni ravno napovedal revolucije, pač pa odmik od svojega prepoznavnega klubsko plesnega izraza v konceptualno zasnovo in rockovsko senzibilnost. Ker, saj veste, si ljudje pač lažje zapomnimo depechemodovski komad kot pa klubski banger. In ker naj bi temu razodetju botrovalo Estornelovo očetovstvo, ki mu je menda povsem spremenilo življenje, je zdaj novi album osredinil okoli te izkušnje.

Ja, Solar je plošča, s katero se Estornel odmakne od svojih elektronsko plesnih korenin, kar pa ne pomeni, da jih zanika. Ne nazadnje s to glasbo in clubbingom živi že od konca devetdesetih, ko je začel objavljati svoje prve plošče, takrat še kot Eric Entity v domačem Dallasu. Dve leti pozneje je pod psevdonimom Maetrik širšo klubsko skupnost nase opozoril z izpeljankami housa in techna, s katerimi je že takrat nakazal, da ga bolj kot detroitski underground, čeprav mu je ta kot inspiracija služil skozi celotno kariero, zanima popularnejši klubski izraz. No, fene temačnejših plesnih muzik je s posodobljeno glasbo na sledi electru in IDM-u sredi prejšnjega desetletja navdušil tudi kot Mariel Ito. Najširšo prepoznavnost pa mu je prinesla glasba, ki jo je leta 2009, potem ko se je preselil v Španijo, začel ustvarjati pod imenom Maceo Plex. Berlin se mu je menda zdel preveč klišejski, obenem pa sta bili najprej Valencia in pozneje Barcelona pač idealni izhodišči za njegovo osvajanje ibiških plesišč z legendarnimi klubi Amnesia, Space in Pacha na čelu. Temu primerno je prikrojil tudi svoj izraz, ki je bil bolj kot na posluh elektronsko plesnim alternativnežem pisan na posluh plesnim rekreativcem. Tistim, ki so denimo prisegali na novejšega Richieja Hawtina, Dubfire, Tale of Us in njim sorodne ustvarjalce. Še več pozornosti pa je denimo dobil nedavno, potem ko je Deadmau5 kot gostujoči didžej na BBC-jevem Radiu 1 zavrtel nekaj njegove glasbe. Reference, ki privržencem elektronskega undergrounda povzročajo slabost torej; je pa Estornel z dodelanim in prepoznavnim izrazom hkrati navdušil tudi mnoge z delitvami na underground in mainstream manj obremenjene poznavalce.

Album Solar je producent kubanskih korenin napovedal že pred dvema letoma, ko je najprej objavil singlico Solar Sampler, lani pa je izdal še malo ploščo Journey to Solar. Na slednji je zbral komade, ki so nastali sočasno z materialom z albuma, a zaradi še vedno standardne klubske podobe niso sodili v njegov kontekst oziroma koncept.

Ja, glasba z albuma Solar, čeprav vsaj deloma še vedno ukrojena po plesnih zapovedih, je bolj kot plesišču namenjena poslušanju v domačem fotelju. V štirih od enajstih skladb je močno v ospredje potisnil vokale, za katere je angažiral Britanca Duncana Edwarda Jonesa oziroma DNCN-a in singerja-songwriterja Jonoja McCleeryja, ki smo ga pred nekaj leti slišali tudi na Cankarjevih torkih. S temi skladbami izrazno precej spomni na kakega Trentemøllerja in njegovo brskanje po zapuščinah new wavea in sintpopa, na drugi strani pa je še več skladb, ki sledijo logikam breakbeata, downtempa pa tudi karakterju bolj plesne elektronike, kakršno je denimo ustvarjal kot Mariel Ito. Izkupiček je zelo premišljen, izvrstno zaokrožen album z atmosferično glasbo za kak ibiški after hours. Za Estornela in njegovo diskografijo nedvomno pomeni prelomnico, je pa hkrati res, da v širšem kontekstu ne prinaša nič inovativnega. Toda to morda niti ni bil njegov namen. Zdi se, da je Solar predvsem nekakšen Estornelov preizkus v elektronskem pisanju pesmi skozi izkušnjo zvezdniškega klubskega akterja, in v tem pogledu namero nedvomno izpolni.