MAKAYA MCCRAVEN: UNIVERSAL BEINGS

International Anthem, 2018

Ded je mrtev, brat je mrtev, sin je mrtev – živa sva le dva, je nekoč pel Marko Brecelj. Mi pa se lahko vprašamo: Je tudi jazz mrtev? Makaya McCraven v intervjuju izpostavi sledeče. Če že 40 let zastavljaš eno in isto vprašanje, to postane retorično. Vsekakor pa obstajajo posamezniki, ki smrt jazza zagovarjajo s stališča tradicije. Tokrat bomo torej ob Makayevi nove plošči Universal Beings premišljujemo predvsem o trenutnih in zgodovinskih trendih globalne glasbene scene in njihovih problemih.

Smerokaz za to, na katero pot se bomo podali, nam najprej poda McCraven sam, in sicer z idejno zasnovo svoje plošče. Ta je posneta s štirimi različnimi zasedbami v štirih različnih mestih, Chicagu, New Yorku, Londonu in Los Angelesu. Ideja za tem je ujeti portret trenutnega časa in spraviti na skupni imenovalec scene, ki cvetijo v metropolah.

V tem pogledu jazz torej definitivno ni umrl. To je izjava, za katero trdno stoji McCraven. Zavrača tudi misel, da bi trenutno obdobje razumeli kot nekakšno renesanso ali oživljanje starih idej. Glasba ni nikoli umrla, le spremenila se je. Lahko se vprašamo, ali sprememba ideje do nerazpoznavnosti še vedno omogoča temelje, iz katerih lahko argumentiramo, da je ideja v temelju še vedno enaka.

Če pogledamo, kako se je žanr razvijal skozi prejšnje stoletje, ga lahko poskusimo naivno kategorizirati z atributi, na podlagi katerih lahko generaliziramo zvok ustvarjalcev znotraj njegovih okvirjev. Nedvomno je poglavitna karakteristika improvizacija, vendar pa to ni atribut, ki bi žanr absolutno definiral. Gre za idejo, ki pravzaprav tiči v osrčju same potrebe po improvizaciji. Ta ideja je sestavljena iz individualne in družbene komponente. Individualizem loči posameznika od družbe in ga žene k izražanju samega sebe z orodjem improvizacije. Ne glede na to pa sam kontekst izražanja izhaja iz družbenega, individualistični izraz je torej zamejen v arbitrarno formo skladb. Primerna analogija bi bila morda že sam pogovor med posamezniki, ki se vrti okoli določene teme, znotraj katere poskuša vsak posameznik izraziti svoja mnenja, predvsem pa je pomembno, da vsi govorijo isti jezik.

Naslednja pomembna komponenta je morda umeščenost glasbe v živahne klube. To lahko vidimo kot podaljšek družbenega konteksta same zasedbe. Vlogo v percepciji glasbe imajo nedvomno tudi prostor, v katerem se glasba godi, ter energija in odziv poslušalcev. Temu na sledi je tudi McCraven s svojim pristopom k ustvarjanju, ukoreninjenim v živi glasbi. Z vsemi štirimi zasedbami je skladbe za ploščo snemal v klubih z živo publiko. V posnetkih slišimo vzklike in ploskanje poslušalcev, poraja se občutje prisotnosti, vključenosti v dogajanje. Obenem pa gre tudi za temperiranje občutka, ki se prenese na ploščo. Kontekst, v katerega so izvajalci postavljeni, jim seveda ni tuj, se pa razlikuje od zaprtosti studia, in to ravno zaradi povratne zanke, ki jo ustvarja prisotno občinstvo.

Toda snemanje živih zasedb samo po sebi ni nobena posebnost. Prej bi lahko rekli, da je to znotraj precej standarden način snemanja. Posebnost, ki jo vpelje McCraven, je urejanje posnetkov v post produkciji. Kot pravi v nekem intervjuju, je v spoliranost sodobne elektronske produkcije poskušal ujeti surovo atmosfero žive glasbe.

To nas pripelje do točke, na kateri se glasbeni izraz domnevno loči od žanrske tradicije. Vendar pa je ravno to tista renesansa, ki nekako pronica iz različnih koncev spektra nazaj v morda bolj splošno zavest. Razlog, zakaj do tega prihaja, bi lahko tičal v posledicah institucionalizacije jazza. Jazz je postal poklic v elitnem smislu. Iz klubov se je v večini preselil v večje dvorane in na festivale. Postal je zbirateljska in poznavalska niša ter se oddaljil od pretekle vloge glasbe ljudskega življa. Slednje v čisto praktičnem smislu predstavlja izziv za vse mlade glasbenike, ki dosežejo nivo izobrazbe na akademiji, vendar nimajo prostora, v katerem bi lahko igrali bebop. In čeprav nam mediji ponujajo filme, kot so Whiplash, čedalje manj ljudi stremi k temu, da bi zveneli kot Charlie Parker. Prihaja do spoja vplivov, ki jih vnašajo akademsko izobraženi glasbeniki, z vplivi popularnih žanrov, kot sta hip-hop in elektronska glasba. Tako gibanje uvaja širok spekter razvoja nove jazzovske glasbe, katere velike predstavnike bi lahko videli v Kamasiju Washingtonu ali Robertu Glasperju. Nenazadnje pa tudi album To Pimp A Butterfly raperja Kendricka Lamarja prevaja močan vpliv jazz glasbe in je nekako postavljen v kontekst s pedigrejem glasbenikov, ki so na albumu sodelovali.

McCraven na svoji plošči torej spaja duha časa, povezuje tako različne scene kot tudi glasbene koncepte v smislu neulovljivosti glasbene izkušnje v živem koncertnem okolju oziroma dovršenosti moderne elektronske produkcije. Sam pravi, da želi ustvarjati pomensko, ranljivo in kompleksno glasbo. A ne kompleksno v tehničnem, temveč predvsem v družbenem smislu. To poudari tudi z dejstvom, da je ploščo aktivno zasnoval na način, ko v vsaki skladbi sodeluje tudi ženska izvajalka. Celotna plošča diši po aktualnem duhu časa in kaže na živahnost gibanj znotraj nekaterih zgodovinskih utrdb jazzovske glasbe.