V Tolpi bumov predstavljamo album ameriške blackened sludge zasedbe Malevich, EP Trembling and Dowsed, ki je izšel konec aprila letos pri založbi Roman Numeral Records, in prvi kratkometražec mariborske screamo zasedbe zbrucz, Riparia riparia, ki je izšla v začetku julija letos v samozaložbi. 

Malevich: Trembling and Dowsed (Roman Numeral Records, Total Dissonance Worship, 2024) 

Štiri leta so minila od izdaje Our Hollow, grinding blackened angst zasedbe Malevich iz Atlante, ki v lasten, značilen zvok spaja elemente screama, sludga in black metala. Aprila letos je zasedba v samozaložbi izdala nov EP Trembling and Dowsed, ki so ga člani zasedbe v celoti sami posneli v studiu vokalista, kitarista in elektroničarja benda Connorja Raya Sobek Sound, s čimer so vzpostavili nadzor nad tem, kako naj bi plošča zvenela.

Štirje komadi na albumu zvenijo produkcijsko zelo solidno dodelani, slišimo pa, da si je zasedba omogočila nekaj več prostora za eksperiment. Prva skladba Irène Jacob se odpre precej elektronsko in industrialno, podobno kot kakšen intro zasedbe The Body ali Uniform. V tretjem komadu I Can Hear It Constantly, Without Relent glasbeniki denimo mešajo čiste vokale s kriki, hkrati pa prostor namenjajo posameznim inštrumentom in jih tako postavijo v središče kot na kakšnem jazz koncertu. Vsaka skladba deluje, kot bi se znotraj sebe odprla še v nek nov svet. Dinamika zvočnih komponent je namreč izjemno bogata, med seboj so umešane zelo spretno, pa naj bodo to nežni oddaljeni vokali, ki mestoma spremljajo mirnejše inštrumentalne dele, ali pa jezen in nemočen krik, ki jim sledi.

Zasedba se nam ni prikupila zgolj z zvočno podobo, temveč tudi s svojo ideologijo. Album Our Hollow je namreč med drugim navdih iskal tudi v knjigi Anti-Ojdip Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija. Vsebinsko se zasedba dotika tem, povezanih z življenjem v poznem kapitalizmu, in nevroz, ki mu pritičejo, ob tem pa so glasbeniki aktivni tudi v izražanju nasprotovanja vojni v Palestini. Njihov komad Impedance lahko denimo najdete na kompilaciji Hardcore 4 Gaza Initiative, A Homeland Denied: A Compilation for the Palestinian Liberation.

Novo kratkometražno ploščo poslušamo kot nadaljevanje zgodbe, ki jo piše pozni kapitalizem, hkrati pa tudi kot katalog vseh dosedanjih zmožnosti zasedbe, ki z dodatnim preizkušanjem meja med pisanjem glasbe samo še dodatno jačajo svojo sporočilnost.

zbrucz: Riparia riparia (samozaložba, 2024)

Ena lastovka še ne prinese pomladi, pa vendar ena lastovka vedno prileti prva v sezoni. Verjetnost, da je to prav breguljka, latinsko riparia riparia, ena manjših predstavnic lastovk, pa je izjemno velika. Breguljka je tista, ki prileti prva in ki jeseni tudi med prvimi odleti nazaj na jug. Kot nalašč pa se Riparia riparia imenuje tudi prva plošča domače screamo zasedbe zbrucz. Ne zgolj zaradi tega, ker je to bendova prva studijska izdaja, pač pa tudi, ker je to prva domača screamo plošča po res dolgem času. 

Zbrucz je petčlanska zasedba iz Maribora, ki jo sestavljajo vokalist Alex Češek, ki sicer nastopa tudi v pank dvojcu Chik Pawza, kitarist Denis Hornosum, kitarist in spremljevalni vokalist Julian Lavrič, basist Kristijan Matjašič in bobnar Urban Saletinger, ki nastopa še v zasedbah Haloban, Propad in Ku-Ri-Boh!. Ime benda so člani prevzeli po imenu ukrajinske reke, ki je vse do leta 1939 ločevala Poljsko od Sovjetske zveze.

Kot je zapisal član benda zbrucz in tudi radijski kolega Julian Lavrič v Tolpi bumov o novih ploščah Mališa Bahat in Febuary, se zdi, da je število novih screamo izdaj in bendov trenutno v porastu. Prebudile so se starejše zasedbe in posnele nov material, hkrati pa je vzniknila cela kopica novih, mlajših zasedb. Tudi pri nas smo v istem letu lahko obiskali koncert kultne zasedbe Analena, sočasno pa obiskovali kleti, v katerih smo lahko uživali v prvih nastopih benda zbrucz.

EP Riparia riparia sestavlja sedem boleče lepih skladb. Album otvori neprizanesljiv komad 2020 by Shin Guard, ki se začne nekoliko umirjeno, a se hitro prelevi v kaotičen vrtinec doživljanja sveta. Ob izstopajočem vokalu zareže do živega še kitarski del, za katerega se zdi, da se na plošči dinamično spogleduje tako z blackened rifi kot z umirjenim ubiranjem strun. Sledita skladbi Forty minute train delay in Flood of Unloved, vzdržujoči na začetku vzpostavljeni svet agonije posameznika, ki komaj zadiha skozi lastne negotovosti in pretekle travme. Temu sledi še bolj melanholičen minutni mostiček z naslovom 00, v katerem ob mirni podlagi slišimo glas, ki v ukrajinščini pripoveduje o vojni, strahu in smrti.

Poslušalec misli, da se je že dokončno izjokal, toda vanj udarijo takó siloviti kitarski rifi skladbe Dežujem, da se mu morajo solze uliti še enkrat. V krikih vokalistke brez dvoma razberemo iskrena občutenja strahu, jeze in nemoči, ob tem pa Alex vključi še govorjeno besedo, ki zveni enako prepričljivo in iskreno. Komad je napisan za močan telesni odziv, poslušanju sledijo najmanj modrice na srcu.

Po prvih poslušanjih se zdi, da naslednji komad, Me vidiš kot sem?, na albumu najbolj izstopa. Bodisi zaradi vstavljenega, nekoliko hitrejšega tupa tupa ritma bodisi zaradi hitre menjave precej različnih delov, toda na koncu, po mnogih poslušanjih, ko poslušalec sliši le »če ti je preveč, sam reč«, deluje zgolj še pomirjujoče. Plošča se zaključi s skladbo Konec dober, vse dobro, ki se začne z notranjim dialogom dveh od življenja utrujenih posameznikov, konča pa jasno – s srce parajočimi kriki, ki ne glede na to, kako usodno zvenijo, še vedno namigujejo najmanj na to, da je nek posameznik še vedno v prostoru z nami. Tišina je namreč tista, ki bi nas morala bolj skrbeti.

Omeniti moramo, da je plošča Riparia riparia tudi zgodba o uspehu sodelovanja med bolj ali manj znanimi posamezniki s scene. Naslovnica je umetniško delo radijskega kolega Klemna Seliškarja, posnetih inštrumentalnih delov in vokalov pa ni sestavljal nihče drug kot Matic Medja, bolj znan pod glasbenim psevdonimom Smedja in Smetke. Da Matic zasedbi veliko pomeni, je razvidno tudi iz besedila skladbe Forty minute train delay, ko ob koncu skladbe zasije besedilo »vrtimo se v krogih«, ki mnoge spomni na Medjin istoimenski komad. 

Malevich torej pravijo »break through and let me hold you tight, just this once as we both cling to a tiny hope«. Torej o tistem kancu upanja, ki ga je ravno dovolj, da posamezniku ne usahne volja do življenja, čeravno je upanje tisto, zaradi česar je posameznik tudi vedno znova razočaran. Kaj pa je življenje brez malo razočaranja? Dovolimo si torej upati, da Riparia riparia ne predstavlja zgolj ene zgodnje lastovke, ki ne bo prinesla pomladi, temveč da ji sledi célo vroče screamo poletje. 

P.S.: Ne pozabite ljudem okrog sebe povedati, da jih imate radi. <3