Screamo, tisti črno-čupavi bratranec žanrske družine panka, je v zadnjih treh letih zgrabil za momentum in videti je, da nikakor ne namerava popustiti. Zasledimo lahko novice pionirskih zasedb, ki so se po dvajsetletnih premorih spet vrnile na odre ali v studie, pa tistih, ki so nastale prejšnji mesec. Zakaj se je naenkrat toliko oseb, še posebej mladih, odločilo, da je kričanje ob nepredvidljivih kitarah in ritmičnih strukturah smiselno nadaljevanje panka, ima več vzrokov. Vseh v tej oddaji ne bomo obravnavali, se bomo pa oprli na dve plošči, ki sta izšli letos. Morda se med poslušanjem katere od njiju najde odgovor na zgornje vprašanje.

Mališa Bahat: Lovers. Loners. Losers (samozaložba, 2024) 

Začnimo z nekoliko starejšimi Hrvati Mališa Bahat. Zasedba je nastala leta 2015 in se leto kasneje predstavila s ploščo Moments We're Lost In. Krajši zapis je s svojo surovostjo in občutkom za strukturo komadov opozoril, da imamo tudi na Balkanu opravka s pravim screamom. Oklicati jih za pionirje balkanskega screama bi bilo zmotno – ta titula namreč pripada zasedbama Nikad in Analena s konca devetdesetih let in začetka dvatisočih. Toda ker v tem žanru velja, da dober bend ne sme zdržati več kot dve leti – z izjemo ponovnih snidenj članov – v sredini prejšnjega desetletja tako ni obstajal bend, ki bi, prvič, igral v živo, in drugič, imel kakršnekoli zvočne zapise bodisi na spletišču bodisi v fizični obliki. V tem oziru so Mališa Bahat reanimatorji screama na Balkanu.

Toliko o kontekstu. Pred ploščo, ki jo obravnavamo tokrat, je zasedba izdala tudi dva splita. Prvega s sorojaki Lack of Soul in drugega s češko zasedbo Zmar. Medtem so se dečki razpasli po drugih projektih. V zraku je viselo vprašanje: A bo še kej al je to to? Nam na radost to ni bilo to. Konec maja nas je presenetila vest, da se obeta nova plošča Lovers. Loners. Losers. Album je izšel v začetku junija v samozaložbi. Kratek zvok akorda in činel v skladbi Waltz in The High Castle otvorita ploščo. Kmalu zaslišimo hrustljavi rif, ki zadane ob dobrem evropskem screamu. Ena prvih referenc, ki se je recenzentu porodila ob poslušanju tega štikeljca, je bila glasba benda Converge, natančneje skladba Permanent Blue. Rifaža tega komada se vsake toliko pojavi predelana, v drugačni obliki, na plošči Lovers. Loners. Losers. Mirno lahko rečemo, da plošča ni zgolj screamo plošča, temveč se spušča tudi v melodični hardcore. Fantje ne tolčejo nenehno, temveč mestoma tudi upočasnijo tempo. Druga skladba Open the Last Bottle, denimo, se v drugi polovici prelevi v počasen twinkly riff, čezenj pa poslušamo izsek iz filma Zbogom, Las Vegas režiserja Mika Figgisa. Tudi skladbo Mother's Words odpre valček, nato pa se komad nadaljuje s tupa tupa bobni, ki se nato prevesijo v čisti emoviolentnikaos. V komadih pod dvema minutama dečki preklapljajo med različnimi ritmi in rifi, vokal Jakova Geča pa vselej ostaja enako srdit. Izjema v dolžini je zgolj zadnja skladba, ki nosi naslov po plošči.

Lahko bi trdili, da je plošča po svoje formulaična, vendar gre tu za formulo, katere rezultat ne razočara. Še posebej, ko gledamo lokalno in vzamemo v zakup, da govorimo o panku na Balkanu, so Mališa Bahat izvrsten primerek.

Febuary: February (samozaložba, 2024)

Z Mališo Bahat smo zapustili Las Vegas, z naslednjim bendom pa se vrnemo v to mesto. Febuary je na sceni popolnoma nova zasedba. Gre za screamo podmladek Združenih držav Amerike, kjer je peti val ema v polnem zagonu. V garažah, trgovinami z mrčem, v menzah in celo v cerkvah se vsak vikend odvijajo špili, na katerih lahko slišimo nove in stare zasedbe. Denimo knumears, Crochet in Mitsubishi Suicide, če jih naštejemo zgolj nekaj. Febuary se pod ta val uležejo kot zasedba, ki preigrava predvsem čustven, počasnejši screamo.

O tem, da gre za bend mlajše generacije, pričajo naslovi, med katerimi se najdejo reference na internetne ikone, kot denimo v prvi skladbi Markiplier Saved My Life!!!, internetni sleng, denimo v komadu IDGAF,in dejtanje v dobi interneta v komadu Kill Yourself if You Have Tinder. Cinično šaljivih naslovov komadov ni naplavila sedanja generacija. Če dobro poznamo ameriško screamo sceno, najdemo to že pri bendih, kot sta Jeromes Dream ali Usurp Synapse. Če se glasbeniki v tem žanru na nekaj dodobra spoznajo, je to prav dihotomija med zajebantskim naslovom in razgaljanjem čustev. In Febuary so šolski primer tega.

Glasbenice na plošči preigravajo čudovite melodije, ki bi lahko bile spremljava naslednji filmski uspešnici o odraščanju – čeznje izkričijo vse svoje drobovje. Ali pa odpojejo ihteče misli. Vrhunec te krajše plošče sta skladbi Brand New Shoes in No Way…, ki se sijajno odrežeta kot popevki in mešata glasbo bendov Algae Bloom in Empire! Empire! (I Was a Lonely Estate). Plošča benda Febuary ne sestoji zgolj iz jokavega pesmopisja, temveč se na njej pojavi tudi nekaj pobesnelih trenutkov, denimo v skladbah Bitches Love My White Belt in Kill Yourself if You Have Tinder.

Celotna plošča, na kar namigne tudi naslov, morda sodi bolj v zimski čas, kot pa v dolge poletne dni. Toda otožnost bo vselej našla ušesa, tudi ko z neba segajo zaslepljujoči sončni žarki. Febuary so se s prvencem predstavili kot obetavna mlada zasedba, za katero upamo, da se ne razide že to jesen. Če bend postavimo ob bok hardkoraško preciznejšim Mališa Bahat, lahko opazimo zanimivost, ki jo bo slej kot prej opazil vsak, ki se spusti v ta žanr. Ni recepta, kako pravilno igrati screamo. Samo kričati moramo, pa je.