samozaložba, 2019

Istra je lepa, a tudi surova in skrivnostna pokrajina. Njena zgodovina je burna, mitologija bogata, plodovi božanski, narečja spevna, zgodbe lepe, pa tudi tragične. Brez težav jo romantiziramo, idealiziramo, mitiziramo, ponuja namreč vse, kar zares potrebujemo. Od nas pričakuje vztrajnost, skromnost, tudi ponižnost in vsekakor odločnost. V takšni surovi in hkrati lepi pokrajini pa ne preživi vsak. Osrednji motiv na grbu dežele Istre je koza. Pravijo, da zato, ker koza predstavlja ponižnost, skromnost in vzdržljivost. Zanimivo je tudi to, kako kozo zlahka zamenjamo s kozlom, ki ima predvsem na metal sceni izjemen pomen, povezujejo ga namreč z demoničnimi, mračnimi silami, celo s samim hudičem, in znana je trditev, da je metal hudičeva glasba. Kozel pa se znotraj metala še najbolje poveže z black metalom.

Zato je čisto smiselno, da je black metal oblika glasbene umetnosti, ki je prisotna tudi v Istri. Res je, da so predvsem skandinavski akterji v preteklosti trdili, da je black metal predvsem glasba hladnega področja Skandinavije, a do danes smo na srečo že prerasli tako geografske meje kot meje glasbenega izraza prvega in drugega vala black metala nasploh. Black metal je prekršil vsa pravila, postal nepredvidljiva sila znotraj metala in glasbe nasploh, zlahka rečemo, da ne pozna meja ... In zakaj ne bi black metal potem živel in dihal v Istri, ki ima konec koncev v svojem grbu simbol koze, kar je stokrat bolj metal kot katerikoli izmed nordijskih simbolov.

In tako končno pridemo k istrski pokrajini, sredi katere black metal že nekaj časa živi v obliki vsaj dveh bendov – Torke in Ater Ere, zdaj pa imamo na zemljevidu še tretji del nesvete trojice, ki jo poleg omenjenih dveh zasedb tvori še kvintet Malorshiga. In prav kvintet, ki je nedavno v samozaložbi povil prvenec Kvlt Ov Vitis et Olea, najbolje uteleša Istro, bolje bi bilo nemogoče. Malorshiga je skrivnostna – na sceni se je pojavila pred nekaj leti in že z zgolj enim komadom vzburila duhove. Je vzdržljiva – kljub spremembam v postavi in hajpu, ki ga je ustvaril tisti zgolj en komad, je bend vztrajno razvijal svoj material, ta pa je zdaj dozorel v prvenec, ki ga bomo spoznali v tokratni Tolpi bumov.

Z razlogom jih opisujejo kot ištrijanski black metal in ta je čudovito utelešen v prvencu. To je lepo slišati v vseh šestih komadih, katerih ritmi, rifi, melodije in kriki so black metal, kot se šika. Miks melodičnosti zadnjih dveh albumov Mgłe ali prvih dveh benda Dissection se v izrazu Malorshige prepleta z melosom, ki ga bend bojda črpa kar iz istrijanskih napevov. Občasno tako vzdušje bogatijo tudi izbrani sempli, čeprav to ne izpade tako teatralno kot v primeru kakšnih Emperor. Malorshiga stoji na trdnih bobnarskih temeljih, ki se gibljejo med poznejšimi Satyricon, intrigantnimi Ne Obliviscaris in nepredvidljivimi Ulcerate. To pomeni, da je ritmika primitivna in hkrati bogata kot istrijanski miks primitivne zapuščine ilirskih piratov in poznejših finih beneških dožev. Vokal izraža trpljenje, je kričeč in surov, pa tudi speven. Ko je speven, spominja na duhovnika, ki na pogrebu na vroč poletni dan poje litanije. Zveni torej kot Attila iz Mayhem. Ko kriči, je to glas vseh štrigonov, ki preganjajo nedolžne žrtve, je leden kot kri vseh okrutnih ljudi, ki so brez milosti pobijali nebogljene žrtve v številnih zgodovinskih konfliktih, ki so to čudovito ozemlje že od pamtiveka napajali s krvjo. Zveni torej tudi kot Maniac iz Mayhem. Morda ne bi škodilo, če bi bil kak krik manj distorziran. Takšno do onemoglosti zdistorzirano kričanje bi bolj sodilo v industrialno obarvan black metal, kakršnega ustvarjajo kakšni Dødheimsgard, tukaj pa ta distorzija deluje, kot bi se borila s preostankom bendovega glasbenega in vokalnega izraza.

Vsak komad na prvencu Kvlt Ov Vitis et Olea ima jasno lastno identiteto in vsak je tudi zelo zanimiv. Če bi po vrstnem redu zamenjali uvodna dva komada, bi prav tako dobili zanimivo dinamiko, tako bi bil recimo od prvega do zadnjega komada vsak vse daljši. Včasih je za jasno identiteto posameznega komada odgovoren nepredviden bobnarski prijem, najpogosteje pa gre za rezultat odličnih linij kitar, ki gredo takoj v uho in tam ostanejo zelo dolgo. Včasih to glasbo najbolj zaznamuje tudi petje, ki kriči latinske povedi, grozi v istrijanskem dialektu ali grmi kar v vesoljni angleščini. Pogosto skladbe Malorshige obogatijo celo istrijanske dude, na katere igra Dario Marušić, etnomuzikolog iz Strunjana, ki je posnel malo morje plošč. V tem oziru Malorshiga spomnijo tudi na hrvaške True in njihovi zadnji dve plošči – le da je bila na njih prisotna tamburica. Obe zasedbi, tako Malorshiga kot True, sicer odlično uporabita ženski vokal, ki albumu Kvlt Ov Vitis et Olea vlije dodaten žalosten pridih. Glas je posodila Jerneja Umer Kljun. Njeni vokali utelešajo dušo istrijanskih vaških žena, ki so morda objokovale smrt prvorojenca ali s spevom spremile čar starodavnih porok. Teme besedil so raznolike, ves čas pa so v njih prisotni motivi istrske regije – trta, vino, oljke, štrigon, požiganje, smrt, sonce, pustota, vojna in še marsikaj.

Album Kvlt ov Vitis et Olea je težko razumeti kot zgolj glasbeni izdelek. Je nekaj, kar je lahko nastalo samo v Istri in kar predstavlja tako njen izraz kot poklon tej deželi. Vsekakor je na metal sceni Malorshiga bend, ki v vseh pogledih utelesi Istro kot tako in mu je v tem oziru podoben zgolj hrvaški bend Po' Metra Crijeva, ki pa igra vse druge oblike metala, le blacka ne. A to je že druga zgodba. Zgodba albuma Kvlt ov Vitis et Olea se nam bo v nadaljevanju razodela v svojih šestih poglavjih, ki nas bodo prevzela v naslednjih 35 minutah. In vino veritas!