Invictus Productions, 2022

Redki so primeri, ko se odločimo, da bomo recenzirali »split« izdaje, ampak ko to naredimo, gre za nekaj vrhunskega, za nekaj, kar mora končati v etru Radia Študent. Takšna je sveža plošča Time's Withering Shadow, ki je izšla pri irski založbi Invictus Productions in na kateri najdemo Malthusian iz Irske in Suffering Hour iz ZDA. 

Oba benda smo že obravnavali v recenziji njunega skupnega nastopa v MCP-ju leta 2019, ki je marsikomu predstavljal vrhunec koncertne sezone tistega leta. Suffering Hour pa smo nato podrobno spoznali lani, ko so izdali eno izmed najboljših plošč leta 2021, The Cyclic Reckoning, izdano pri založbi Profound Lore. Gre za album, ki se ga ne moreš naveličati, predvsem zaradi originalnosti kitarskih riffov in izjemnih kompozicij. Isti značilnosti pa sta bili tudi razlog za izjemno navdušenje nad novim materialom, ponujenim na splitu Time's Withering Shadow.

A najprej se posvetimo prav tako zanimivi entiteti metalskega podzemlja, Ircem Malthusian. Na njihovi strani izdaje slišimo dokaj razgibano verzijo jamskega death metala. Prvi stik z glasbo nam da jasno vedeti, da se poslužujejo klasične death doom formule, torej zverinsko hitrih in kaotičnih delov, ki so v nasprotju s počasnimi doom deli. Ob večkratnem poslušanju se nam počasi razkrivajo različni detajli in asociacije na sorodne bende. Podoben občutek imamo pri obeh prejšnjih izdajah, prvencu iz 2018 Across Deaths in EP-ju iz leta 2015, Below the Hengiform. Malthusian se dobro znajdejo v atonalnih riffažah, še posebej ob počasnem igranju. Takrat so najučinkovitejši in poslušalca spravijo v nelagodje, saj ustvarijo pogubno vzdušje, a istočasno dajejo nekakšen občutek odmaknjenosti. Zaradi tega spominjajo na zlato obdobje benda Neurosis, takšni trenutki pa so na njihovi strani splita tudi dominantni in osrednjega pomena. Malthusian nam ponudijo kvaliteten death doom, ki je zanimiv, vendar ne dovolj, da bi nas popolnoma prevzel ali presenetil.

Ko obrnemo ploščo, pa pridemo do tistega, kar smo najbolj neučakano pričakovali. To je seveda novi material Suffering Hour. Inštrumentalna prva skladba nas preseneti z akustičnim uvodom, v katerem kitara malo spominja na western kitarske linije. Kmalu zatem v zvočno sliko pride električna kitara in z njo za bend tipično originalen zvok. Zelo dramatična kompozicija se stopnjuje, na koncu pa se ponovno umiri in v središče vrne akustično kitaro. 

Prava poslastica se zgodi na drugem komadu, naslovljenem Temporal Lapse. Po nekaj sekundah bobni začnejo igrati prijetno hiter blast beat in kitarist nam ponudi obilje kompleksnih riffov, ki skačejo z visokih tonov na nizke. Skratka, gre za zelo značilen stil igranja oziroma najopazneje za kitaristov značilen ton. Kompozicija skladbe je prav tako imenitna, saj se različni elementi perfektno prelivajo. Opazimo na primer ponavljajoč se kompleksen kitarski riff, ki ustvarja klavstrofobičen občutek, nato pa se napetost sprosti z bolj melodičnimi kitarskimi linijami. V zadnji četrtini osrednjega komada se zgodi še eno presenečenje s ponovno akustičnim delom, za katerega je tokrat odgovoren banjo. Čeprav traja le par sekund, zlasti zaradi žvižganja spet spomni na western glasbo, in po tem kratkem trenutku doživimo vrhunec kitarskega riffinga in simbioze z bobni. Skladateljski pristop je podoben prejšnjemu delu skladbe, a kitarske linije so tukaj enostavno tako genialne, da nas popolnoma prevzamejo. 

Zadnja skladba, ki nam jo ponudijo Suffering Hour, je priredba ameriškega horror goth benda Mighty Sphincter. Bend seveda skladbo prelevi skladno s svojo vizijo black metala in ustvari zanimiv poklon originalnemu bendu; brez poznavanja njene zgodovine bi skladbo zagotovo imeli za originalen izdelek Suffering Hour. Žal na splitu njihov potencial zares predstavlja le en komad, vendar je res, da so split izdaje pravi medij za raziskovanje drugačnih prijemov. Nismo razočarani, ampak bi si le želeli več materiala Suffering Hour.