MC Postojna, 16. 9. 2019

Med 5. in 8. septembrom se je v Kopenhagnu zgodil najpomembnejši death metal festival na stari celini. Killtown Death Fest je gostil najvidnejša imena aktualne podzemne death metal scene. Zaradi tega festivala pa je trenutno kar nekaj takšnih bendov na turnejah in tudi zato smo imeli srečo, da so se v teh dneh pri nas ustavili najprej Superstition in Taphos, ki so igrali v Kopru, v ponedeljek pa smo se nato odpravili v postojnski Mladinski center, kjer so v sklopu evropske turneje nastopili Američani Suffering Hour ter Irci Malthusian.

Odziv publike na ponedeljkov koncert je bil zelo soliden, v Postojni se je namreč zbralo kar lepo število ljubiteljev neandertalskega death metala. Prvi so nastopili Američani Suffering Hour. Gre za še relativno nov bend, ki ima danes za sabo tri izdaje. Vsekakor pa gre za eno izmed zanimivejših imen na sceni, igrajo namreč zanimivo zmes death in black metala. Njihove skladbe so izjemno kompleksne v smislu struktur in rifov. Bendova zadnja izdaja Dwell je pravzaprav zgolj en monumentalen osemnajstminutni komad.

Koncert Američanov je bil izredno naporen predvsem zaradi kompleksnih rifaž. Najmočneje je kot ključni element zvočne entitete Suffering Hour izstopal njihov kitarist. Zvok kitar bi resnično težko opredelili, vse skupaj je bilo močno razmočeno z efekti. Drugi element, ki je deloval izjemno, je bil tudi kitaristov način ali stil igranja, ustvarjal je izjemno zanimive, posebne večplastne rife. Hkrati je igral linije v nižjih tonih ter spretno dodajal še višje melodije. Zanimivo je bilo ugledati tudi njegovo zbirko pedalov, ki jih je imel pripravljenih več kot deset. A ne moremo zanikati vlog tudi preostalih dveh inštrumentov. Basist in vokalist je izrazito različno od kitar igral z jasnim in okroglim zvokom strun. Bas linije so večinoma predstavljale temelj in so v družbi z bobni vzpostavljale in vzdrževale strukture komadov, posebno tudi v trenutkih, ko je kitara delovala izredno kaotično. Tudi bobnar je prispeval svoje k energiji koncerta in nam postregel s kupom zanimivih fines in prehodov. Vseeno pa je treba izpostaviti tudi slabo zvočno sliko, kar je žal v MCP-ju reden problem. Problematični so seveda ali predvsem takšni glasni bendi, ki onemogočijo optimalno delovanje šibkejšega ozvočenja.

Koncertni program pa so v drugi polovici prevzeli Malthusian.  Z njimi je zvok deloval še bolj kaotično. Kitara več je pomenila tudi več dodatnega hrupa in še bolj kaotično zvočno sliko. Rifi so bili komaj slišni, a bend je vsemu vnemar v dvorani uprizoril apokaliptično situacijo. Za vokale so tokrat skrbeli basist in oba kitarista. Peklenski kriki so odmevali in hitri blast beati so odpirali portale. Malthusian so delovali popolnoma drugače kot Suffering Hour, njihov koncert je bil bistveno bolj hipnotičen. Predvsem kombiniranje doom in death elementov ter black metala je bila pri tem ključnega pomena. Počasni deli so se vlekli tudi po par minut in kdaj kar iznenada eksplodirali v zlobne hitrejše segmente skladb. Kljub preverjeni formi kombiniranja hitrih in počasnih delov pa je bend blestel predvsem v vzbujanju občutkov klavstrofobije, ki so dosegli trenutke katarze ravno ob eksplozijah hitrih rifov in bolečih krikov.

Hvaležni smo lahko, da takšni bendi sploh prihajajo v Slovenijo, takšni podzemni večeri so namerč - vsaj ko pride do death metala - v naših krajih prava redkost. Upamo, da bo s solidnim obiskom tudi še več iniciative organizatorjev v prihodnosti.