Eternal Warfare, 2018

Vsem, ki so bili 23.-ega aprila leta 2016 v koprskem INDE-ju, je v spominu moral ostati nastop Nata Mayersa. Takrat je projekt Mania prvič nastopal v Evropi na edini turneji s Hell. Nate je z računalnikom povezal tri kitarske glave/ojačevalce, šest kitarskih boksov zvočnikov, en basovski ojačevalec in ogromen basovski kabinet. Usedel se je za bobne, popravil mikrofon na stojalu in pognal glasbo iz računalnika. Energija, ki je sevala iz zverinskega mlatenja bobnov in nečloveških krikov, je presenetila vse prisotne. Več o nastopu je takrat za RŠ povedal Marko Karlovčec, ki je koncert recenziral.

Tokrat pa v Tolpi bumov poslušamo ploščo Reality Is The True Horror, ki je izšla za založbo Eternal Warfare. Za založbo stoji sam Mayers, ki na ta način izdaja lastne projekte, kot so Mania, Velnias in Hell. V okviru zadnjih dveh Mayers sodeluje kot session glasbenik. Eternal Warfare pa je tudi domovanje bendov z obale severnega Pacifika, založba namreč izdaja kasete tudi za bende, kot so Alda, Skagos, Falls Of Rauros in False. Osredotočeni so na omejene butične izdaje, ki se seveda hitro razprodajo. Eternal Warfare ne spada v kategorijo izjemno aktivnih založb, a izdaja bende, ki se prepletajo v isti krog. Enostavno povedano - izdaja bende, ki jih povezujeta prijateljstvo in scena.

Mania je projekt, ki je v različnih obdobjih deloval kot bend z več člani, leta 2006 pa se je v osnovi skrčil na projekt ene osebe. Za sabo ima ogromno izdaj, pa naj bodo to plošče, EP-eji, spliti ali demo izdaje. Začetek benda sicer sega v leto 2004. Prva izdaja pod tem imenom pa je luč dneva ugledala dve leti kasneje.

Mania je v osnovi black metal bend, ki črpa navdih v klasičnem drugem valu black metala skandinavske šole. Očitni so vplivi bendov, kot so Mayhem in Satyricon, na katere nas spomni predvsem ob hitrih delih. Na albumu Reality Is The True Horror je veliko krajših skladb, ki trajajo nekaj več kot dve minuti, kar za žanr ni tipično. V teh primerih se Mayers drži enostavne formule, s katero skuša ustvariti intenzivno in klavstrofobično vzdušje. Ko so strukture bolj dinamične, pa občutimo njegovo vpetost v svoje lokalno okolje. Govorimo seveda o navezavi na kaskadski black metal. Manie ne moremo klasificirati kot atmosferični black metal, gotovo pa se ponaša z nekaterimi takšnimi elementi. Ti spominjajo na bende, kot so Skagos ali Ash Borer. Ne smemo pozabiti, da je Mayers igral v prvemu kaskadskemu black metal bendu Leech!

Vplivi omenjenega gibanja so očitni predvsem v manj agresivnih, atonalnih segmentih, ki odpirajo svetlejšo zvočno pokrajino kot nekakšen kontrast najtemačnejšim odsekom plošče, ki nastopijo s hitrimi deli. Na Reality Is The True Horror najdemo tudi daljše inštrumentalne dele, v katerih prevladuje melanholična melodična kitara, ki deluje odtujeno oziroma celo hipnotično. Tu se pojavi tudi asociacija na bend Hell, s katerim na koncertih Mayers igra bas. Če smo iskreni, slišimo tudi močan vpliv sorodnega benda Mizmor, s katerim si Mania deli kaseto iz leta 2014. Sorodnost z Mizmor slišimo tako v mirnih in počasnih delih kot tudi v doomerskih pasažah. Poleg klasičnih inštrumentov na albumu slišimo še klavir, ki ga odigra Nick Superchi, in violino, ki jo prispeva Gina Eygenhuysen. Nekaj skladb z Reality Is The True Horror smo slišali že na starejših izdajah, denimo Getting Nowhere, ki je izšel že na istoimenski plošči iz leta 2010. No Escape in No Future pa sta izšla na demo kaseti The Death of Birth.

S produkcijskega vidika je zvočna slika plošče Reality Is The True Horror zelo čista. Mania je pravi black metal, ki ne lovi trenutnih trendov lo-fi produkcije, niti ne skuša mazati z reverbi, da bi zvenel, kot bi bil posnet v jami. Gre za direkten šus v glavo, brez kompromisov in iskren. Mania s svojo glasbo izrazi gnus nad modernim svetom oziroma zanika celotno realnost, ki ji pravi prava grozota. Mania torej ni projekt, ki bi nas skušal zapeljati v sanjske gozdove kaskadskih gora. Mania je zvočna manifestacija sovraštva in nihilizma.