Perc Trax, 2021

V festivalskem poletju 2019 je bilo zlahka opaziti, da v sferi techna v ospredje vedno bolj prihaja militantno neutrudljiv slog z jasno izraženo afiniteto do izkustvene mentalitete big room sounda. A obenem je bilo jasno, da gre za drugačno zvočno beštijo od komercialni publiki ljubega tech housea, ali po domače povedano, business techna, ki je večinsko zavzemal dotičen zvočno-mentalno-fizični prostor. Glasba je izstopala zaradi ekstremnejše drže, a slepili bi se, če bi osveženemu pristopu pripisali tudi popolno novost. Njegovo zgodovinsko podlago je očitno predstavljal industrialni, še posebej britanski odvod techna, najbrž najmočneje personaliziran in idoliziran v likih, kot sta modreca Surgeon in Regis, ter v podstati druge generacije industrial techno odvoda, ki ga zastopajo Ansome, Phase Fatale, Hadone, Parrish Smith, ne gre pa pozabiti tudi na ravno takrat izdan debi dolgoletne ustvarjalke Paule Temple.

Vestni spremljevalci scene in valov Radia Študent, predvsem dela radijskega sodelavca Žiga Petriča, boste vedeli, da smo veliko večino omenjenih umetnikov že predvajali ali recenzirali. Spomin vam tudi ni upešal, če ste v zadnjih nekaj letih zapazili, da smo na 89,3 Mhz spremljali vedno bolj trdo udrihanje kladivc, bodisi v smaragdno čistih vodah techna bodisi tistih s pritokom hardcora, gabberja, noisa ali nenazadnje industriala. A vrnimo se iz frekvenčnega spektra na materialnost plesišč in v leto 2019. Nakazani trend plesišč ni dal vedeti samo, da se bo zemljo pod nogami le še udarneje teptalo, temveč je tudi naznanil vse masovnejšo popularnost te glasbe in čislanost didžejev, kot sta VTSS in SPFDJ. Za diamant scene, ki je domovala predvsem na evropskih tleh – mišljenih v najširšem geografskem prostoru –, pa so veljali oziroma veljajo pariški promotorji Possession in dogodki, povezani z amsterdamskimi promotorji Reaktor Events.

Del te slike, trenutno napol koronsko zamrznjenega tihožitja, je tudi Manni Dee oziroma Manveer Dheensa, ki obkljuka vse poprej naštete karakteristike. Nastopal je na hype dogodkih in britanskega pedigreja ne izkazuje le v svoji produkciji, temveč ga dokazuje tudi z izdajo danes obravnavanega drugega albuma A Low Level Love pri založbi Perc Trax, ki jo vodi Perc, eden izmed ključnih akterjev britanskega techna. Ključno pa bi plošča izven koronske situacije glasbenika zagotovo katapultirala med headlinerje številčnih dogodkov, že zdaj pa izdajo lahko označimo za eno izmed presežnih izdelkov tega leta.

A Low Level Love je obenem tako razširitev kot minimizacija debija The Residue, izdanega leta 2018 pri berlinskem založniškem kultu Tresor. Novi album izpusti svetlo idejno plat Deejeve glasbe, kot jo je v recenziji označil Petrič, in osredišči razbijajočo norost, a njen zvok razgrne v krepko pojedino deželanov. Da, glasba je kot Butnskala, fantastično groteskna v neposrednosti, vendar tudi ni prevečkrat poneumljajoče preprosta, v nasprotju z izdelki lebdečih zvezdnikov specifičnega techno odvoda alla Dax J, ali v še večji skrajnosti, Kobosila.

Iz odločno plesno in celovito naravnanega albuma sta izvzeta za techno album tipičen začetek in zaključek. Uvodna skladba Persist & Change kljub počasnejšemu tempu tega ne odraža v intenziteti in z vokalnim vložkom Sylpha spominja na stvaritve Godflesha, zaključni komad Closer pa je eden izmed najbolj sadistično divjih štiklov na izdaji. Njegova razgibanost je posledica več produkcijskih prijemov. Manni Dee se posluži melodičnih vložkov kot na komadu Yesterday’s Hope, vendar moramo nasprotovati albumskemu opisu, da jih uporabi prvič. Trditev morda drži, če v obzir vzamemo le Dheensov psevdonim Manni Dee, zagotovo pa ne ob poslušanju ambientalnega alter ega Nuances ali v kontekstu njegovih DJ setov. K dinamičnosti techno pekla nato prispevajo še zapomnljive ritmične nekonsistentnosti, npr. Take Time, skoraj hardcorovski build-up poletnega hita Pivotal Summer in splošno ustvarjalčevo igranje z zvočnim dizajnom. Ob strani ne smemo pustiti niti simbolne igrivosti skladbe London in My System in samoreferenčne šale na skladbo London Isn’t England, s katero je leta glasbenik 2017 kritiziral stanje družbe in povzročil enega izmed največjih hitov poletja. 

Za album A Low Level Love Manni Dee pravi, da gre za rezultat iskanja ponovne naklonjenosti in simpatije do techna, ki je lahko hitro in velikokrat pusto glasbeno početje. Dejstvo, da je tako funkcionalen in avanturističen album nastal v preteklem letu in znotraj določene struje, v kateri se že kaže utrujenost scene hitrega in trdovratnega techna, je nedvomen dokaz o sposobnosti glasbenika.