samozaložba, 2024

Zagotovo drži, da sta Tim Draksler in Grega Plamberger zelo zaposleni osebi. Če v spletni iskalnik vtipkate njuni imeni, boste hitro našli spletne domene domače ekstremne scene, kot so Cvinger, Cordura in med drugim tudi Marax. Pod tem imenom sta Draksler in Plamberger skupaj z vokalistko, ki ustvarja pod umetniškim imenom Anin Astaroth, in violinistom Andrejem Kopačem izdala drugi samozaloženi celovečerec The Shrine, ki mu namenjamo tokratno Tolpo bumov.

The Shrine je torej drugi album zasedbe Marax. Je celovečerec v več pomenih. Gre za kar konkreten glasbeni opus, ki obsega trinajst skladb oziroma slabih petdeset minut glasbe. Za prijatelje si je treba čas vzet', pravi staro reklo, no, za ta album tudi. Ker bo od prvega trenutka postal vaš prijatelj, ki vas bo peljal v nek drug, dokaj mračen svet. Torej, jasno je, da je album The Shrine zahteven, kar zadeva dolžino, kar zadeva poslušanje, pa niti ne. Primerjajte ga denimo z novim albumom zasedbe Siderean, ki ga je prejšnjo soboto na valovih Radia Študent recenziral Luka Bevk, pa bo takoj jasno, da je novi opus zasedbe Marax na posluh precej enostaven. O albumu ponekod lahko beremo, da ga sestavlja trinajst med seboj neodvisnih skladb, toda ko ga poslušamo, imamo občutek, da so med seboj pravzaprav zelo povezane, da tvorijo enotno zgodbo, da gre za konceptualni album. V bistvu dobimo občutek, da bi se, če bi umaknili zgolj eno samo skladbo, vse skupaj kar porušilo. Tako je – to je album, pri katerem si ne morete dovoliti, da bi ga poslušali po delih ali pa da bi kaj izpustili. Ker boste s tem opeharili predvsem sebe.

The Shrine je kot film. K temu najprej pripomore nekakšno prelivanje komadov – konec enega je začetek drugega, kadar pa tak prehod ni očiten, slišimo inštrumentalne pasaže, ki spominjajo denimo na legendarno ploščo Testimony of the Ancients zasedbe Pestilence. Pri prvem poslušanju se je že pojavilo vprašanje, koliko, za vraga, so dolgi komadi. Nakar se je pokazalo, da je umanjkal poslušalski fokus, zaradi česar je bil pogosto izpuščen tisti mikrotrenutek premora med komadi. Filmskost plošče glasbeniki dosežejo tudi z mogočnim simfoničnim pridihom. Tega začuda ustvarijo bolj kitarski vložki kot pa klaviature ali pa violina v ekstremnem svetu znanega godalca Andreja Kopača, ki se v Marax podpisuje kot Mors Violinis. Tako kitarske pasaže kot prej omenjene violine ali klaviature zelo lepo sodelujejo in tvorijo bogato, čeravno ne tako kompleksno glasbeno sliko, s čimer dosežejo maksimalni filmski učinek.

Toda osnova novega albuma zasedbe Marax je še vedno ekstremni metal, ki ga tvori jedro kitarskih rifov Tima Drakslerja, ta se v Marax podpisuje kot Nordslayer. Kdor pozna Drakslerja, ve, da se možakar znajde v vseh živih glasbenih zvrsteh, znotraj metala pa ga najdemo predvsem v progresivi ter death in black metalu. Vsi trije omenjeni žanri tvorijo superjedro albuma The Shrine. Kar mestoma spomni na Mayhem ali Satyricon in podobne bende, se po drugi strani prelevi v prvine zasedb Death, Morbid Angel ali Nile, nato pa, čeprav poredko, vseeno zapluje v progresivne vode, pri čemer podobno lahko slutimo raznolike vplive. Ekstremnost seveda doseže novo raven zaradi bobnarja, kot je Grega Plamberger, ki v Marax sodeluje pod imenom Morgoth. In tako kot tolkienovski sovrag zagotavlja uničenje povsod, kamor stopi njegova noga, tudi Morgoth kot iz rokava stresa hitre ritme in kompleksne pasaže, ki črpajo tako iz muzike Nile in Hate Eternal kot iz glasbe Cynic in njim podobnih bendov.

Vrnimo se nazaj k filmski primerjavi. Vsak še tako dober film, ki se lahko pohvali z neverjetno glasbeno kuliso, ne bo popolnoma uresničil svojega potenciala, če bo zgodba zanič. Na albumu The Shrine je zgodba zanimiva, čeprav je bila povedana že velikokrat. Pri tem je zanimivo, kako vokalistka Anin Astaroth, ki je pri izvajanju diaboličnih krikov z leti vse bolj suverena, ustvarja srhljivo naracijo. Dominantno kričanje na trenutke zamenjajo tudi operni vokali gostujoče pevke, sama Anin pa velikokrat uporabi tudi kakšna drugačna zvočila.

Dovolj bodi besed! Čas je za pot v temo, ki je dostopna samo tistim, ki so sposobni svoj čas popolnoma posvetiti glasbi in se popolnoma predati temu, kar ponuja.