samozaložba, 2020

Po dveh EP-jih nam domača symphonic black metal zasedba Marax končno ponuja dolgo pričakovani prvenec The Witch. Zakaj končno? Preprosto zato, ker sta EP-ja The Abyss of Illusions ter Dance Within the Flames of the Burning Fire kazala svojevrsten potencial, vsaj kar se takšnega black metala tiče. Predstavnikov te podzvrsti v tukajšnjem prostoru trenutno ni veliko, z izjemo zasedb Dark Sphere ter Taste of Plague, če me spomin ne vara. Drugi razlog pa je ta, da Marax ne ostajajo zgolj v domenah tega, kar naj bi označevala žanrska oznaka symphonic black metal, katerega najbolj znani predstavniki na svetu so še zmeraj Norvežani Dimmu Borgir.

The Witch je pravzaprav res čarovniška zmes različnih metalskih vplivov, ki skupaj tvorijo opojen in zlahka usoden napitek. Kvartet, ki ga sestavljajo vokalistka Anin, kitarist (na plošči tudi basist in občasni klaviaturist) Nordslayer, violinist Mors Violinis in bobnar Morgoth, vnaša razlolike glasbene vplive ter perspektive, ki pa skupaj delujejo odlično. Vsaj v slučaju Nordslayerja in Morgotha vemo, da gre za mladeniča, ki sta aktivna v kar nekaj domačih metal zasedbah à la Cvinger, Cordura ipd., kot glasbenika nasploh pa sta vešča izjemnih prijemov; Mors Violinis je kot šolani violinist aktiven član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, hkrati pa zelo aktiven na slovenski metal sceni – njegove diabolične prijeme je moč slišati v zasedbah Snøgg, Glista ter Big Bad Wolf. Vse to je verjetno razlog, da je album The Witch tako prekleto poslušljiv že od prve sekunde dalje in z vsakim poslušanjem vse bolj postaja del vaših črnih, izgubljenih duš.

Namreč, The Witch je več kot zgolj symphonic black metal album. V sebi združuje široke poteze drugega vala skandinavskega black metala, ki vas bodo spomnile na Dissection in njihov album Storm of the Light's Bane in na legendarni album Enthroned Darkness Triumphant zasedbe Dimmu Borgir s pridihom marsikomu neznanih Darkwoods My Betrothed ali morda bolj znanih Ancient. Temu black metal zvarku se zelo dobro poda nekaj žličk progresivnega death metala, ki vas bodo spomnile na kake Death, Into Eternity ali celo legendarni album Thresholds zasedbe Nocturnus. Vse skupaj pa se lepo poveže z mračno atmosfero, ki spominja na My Dying Bride, čemur seveda botruje violina, v določenih segmentih zadeva spomni celo na zgodnejše Akercocke. In prav zanimivo je opazovati, kako različni vplivi posamič stopajo v ospredje – prej omenjeni black metal odpre ploščo in jo tudi zaključi, vmes album doseže vrh z izrazitimi progresivnimi death metal vplivi, skrajni vrhunec pa verjetno predstavlja prav epsko dolga pesem Eternal Loneliness, ki deluje celo totalno funeral doomovsko.

Glasbeno album The Witch, kot že rečeno, deluje kot čarovniški zvarek iz različnih svetov. Je pravzaprav svojevrstno potovanje, ki ga zaznamuje mračna, zlovešča atmosfera, na trenutke sicer tudi za kak trenutek presvetljena, a le zato, da bi potem spet potonila v temo, prepojeno z veliko dozo obupa in žalosti. In pri tem največ naredijo vokalne linije, klaviaturske pasaže ter violina. Prav takšna atmosfera pa zgodbo, ki jo pripoveduje Anin, oblikuje v nekaj skoraj cinematičnega. Album je zato vsekakor treba poslušati v enem kosu, če se le da, tudi brez knjižice z besedili, jasna izgovorjava pevke namreč ničesa ne skrivar. Zanimivo je tudi dejstvo, da je vokal precej osnoven, brez kakršnih koli pompoznih dodatkov, kakršnih se recimo poslužujejo Dimmu Borgir ali Cradle of Filth. Zanimivo je tudi dejstvo, da vokal na večini plate deluje izrazito enodimenzionalno, učinkovito dinamiko pa vendarle izvrši znotraj lastnega, na prvi posluh prevladujočega spektra. Ta je močan, čeprav ne deluje kričeče, temveč prej kot zlovešč šepet. Namreč, vokal Anin spominja na kakšne Pestilence z albuma Testimony of the Ancients ali pa Revenant s prvenca Prophecies of a Dying World, s svojo jasnostjo, a občutno raskavostjo. Tukaj ni kvazi kruljačine v stilu kakšnih Arch Enemy – Anin resnično zveni, kot bi vas za roko prijela s hudičem obsedena Linda Blair v filmu Exorcist in vam, čeprav tišje, pripovedovala svojo mračno zgodbo. To je njen modus operandi, čeprav nato na ravno pravih mestih vse skupaj popestri s petjem v – francoščini. Če se vam norveščina in angleščina zdita ravno prav evil za black metal, potem je treba priznati, da francoščina tu deluje še bolj idealno – ko Anin namreč izgovarja verze v intru The Realms of Death (ki, ko smo že pri tem, spominja na vrhunce plošče Cruelty and the Beast britanskih Cradle of Filth) ali še posebej pa v pesmi Désespoir, ti zvenijo morilsko grozeče, zlobno in hkrati – vem, da bo to zvenelo kot kliše, ampak – tudi seksi. Kar bi lahko enostavno izrazili z enim samim pridevnikom – diabolično! Človek bi se kar vprašal, kako to, da francoščina v takšni glasbi ni dominantnejša. Pika na i v knjižico dekadence, ki tudi izrazito štrli iz albuma The Witch, pa je violina Morsa Violinisa, ki lepo dopolni kitaro in ostale inštrumente ter s tem poda plošči še eno jasno referenco – ene in edine Emperor.

Samotna hiba sicer drugače neverjetno poslušljive in dobre plošče je njena zvočna podoba. Prvi del albuma zveni perfektno – razmerje instrumentov je idealno, vse skupaj na srečo tudi ni preglasno in prav tako ne deluje disonančno kot veliko aktualnega black metala, s katerim se bendi prav očitno trudijo, da bi zvenele, kot bi bile posnete v jami. Tam nekje od sredine proti koncu pa se zdi, kot bi zvok postal tanjši, nekako … ne sterilen, deluje pač, kot bi mu odstranili določeno žmohtnobo, ki je za metal nujna – kar je najbolj očitno, ko plošča izraziteje stopi v milje progresivnega death metala. Koliko bolje bi izpadel komad Eternal Sadness, če bi ga podmazala še ravno prava doza tiste mastnoće, kakršno terja funeral doom? Ali pa, koliko bolj furiozno bi z enako injekcijo deloval black metalski tour de force v obliki komada Spirits of the Dead … A če pomislimo, da ima album eno samo, pa čeprav močno, hibo, ki pa ji nasproti stojijo številne in izjemne prednosti, potem nam postane jasno, da je to še vedno nekaj, kar moramo poslušati, slišati in doživeti. Ko namreč enkrat poskusite tale čarobni zvarek, ste v večni lasti čarovnice. In ne bo vam žal!