Maria Somerville: Luster
4AD, 2025
Modro ozadje in velika packa oranžne barve. Vijugaste svetle črte, ki spominjajo na efekt, ki ga povzroči pretirana osvetlitev filma na analogni snemalni kameri ali fotoaparatu. Druga podoba ponovno filmska, detajl roke v gibanju na strunah električne kitare, v negativu, obarvanem roza in rahlo oranžno.
Pred našim notranjim očesom se poskušata slikati naslovnici plošč Heaven or Las Vegas škotskega tričlanskega sestava Cocteau Twins in Loveless irsko-angleške zasedbe My Bloody Valentine. Prva, izdana leta 1990, dream pop klasika in nekakšna mačeha drugi iz leta 1991, plošči, ki velja za eno temeljnih plošč žanra shoegaza. Podobi na naslovnicah poosebljata teksturo zvoka z albumov, glasbe, ki vokalom predpiše ambientalno vlogo in jih zlije v homogeno maso zvoka z distorziranimi kitarami. Glasbe, ki predstavlja nejasnost, zabrisanost in disociacijo.
Nato je pred nami tretja podoba. Sivo-bela površina s sivim, komaj berljivim napisom Luster, zlitim z ozadjem. Naslovnica najnovejše plošče irske glasbenice Marie Somerville. Potem ko je leta 2019 v samoizdaji izšel njen debitantski album All My People in se je Somerville iz Dublina vrnila v domačo ruralno Connemaro, se je priključila založbi 4AD, pri kateri je pred petintridesetimi leti izšla tudi omenjena plošča Heaven or Las Vegas. Aprila lani izdani album Luster se tako obeta kot dream pop in shoegazerska kanonična klasika za novo generacijo in velik odskok naprej od samoizdane prvenke.
Album je poklon koreninam in ljubezensko pismo vsemu, kar je glasbenico oblikovalo. To so podobe pokrajin, polnih neokrnjenih gozdov, jam in močvirij. Ujamemo jih tudi na uradnih albumovih vizualijah v svetlih bleščavih tonih, ki opredeljujejo naslov plošče in se v glasbo preslikujejo v njeni počasnosti in prostornini. Druga plat pa so terenski posnetki vode, ptičjega petja in šumenja vetra, ki se na albumu zlivajo z dolgimi droni. Poklon pa gre – v eklektični maniri sodobne glasbene produkcije – tudi glasbeni tradiciji. Tako sodobnejšim umetniškim navdihom kot ljudski irski glasbi, katere prisotnost še najbolj razberemo v sodelovanju z Ianom Lynchem iz zasedbe Lankum, ki ga v skladbi Violet slišimo igrati na dude uilleann, tradicionalno irsko glasbilo. Somerville vzporeja in jemlje elemente iz kanona shoegaza in dream popa. V skladbi Garden v distorziranih feedbackih slišimo pridih shoegazerjev Slowdive in Chapterhouse, tesno vez in podobno zvočno kvaliteto pa goji tudi z anonimno eksperimentalno skupino Princ€ss in drugimi glasbeniki butične irske eksperimentalne ambientalne založbe wherethetimegoes.
Pomembno je izpostaviti, da album kljub svoji afiniteti do in navezavi na glasbeno tradicijo goji sodoben in samosvoj zvok. Razlog za to je predvsem njegova eklektičnost in produkcijska dodelanost, ki omogoča, da vokal stopi v ospredje in se spet izgublja v ozadje ter da se različne kvalitete zvokov hkrati združujejo v skupno maso v postpunkovski in shoegazerski maniri, a se hkrati na pravih mestih tudi dovolj razdvojijo, da jih omenjena masa ne posrka in album ne zastane v enoplastnosti.
Na albumu pa je vendarle še nekaj prostora za nadaljnje raziskovanje. Mestoma bi si le želeli, da bi mehak vokal posegel po še kakšni drugi legi ali barvi in tako prebil monotonost, ki jo doživljamo ob ponavljajočem se zvenu čez več zaporednih skladb. Enako bi si nekaj več razgibanosti želeli tudi v besedilih, ki z abstraktnostjo in preprostostjo omogočajo poslušalcu veliko manevrskega prostora za lastne interpretacije, a s tem občasno zapadejo v romantične klišeje oziroma so preprosto nezanimiva.
Kljub občasnim pomankljivostim pa albuma ne moremo sprejeti drugače kot z odprtimi rokami. Svežim pristopom do subtilnejših in melanholičnih žanrov lahko le prikimamo. Album Marie Somerville se zdi kot odmik od podobe dream popa 2010-ih, katerega najbolj prepoznavna nosilca sta bila Beach House in Tame Impala. Kljub temu da sta tako dream pop kot shoegaze doživela ponovno mainstream prepoznavnost že v začetku novega desetletja, pa je šlo pri tem predvsem za reciklažo starih klasik, ki se množično dogaja na platformi TikTok, vidno v ponovni popularizaciji albuma Souvlaki zasedbe Slowdive iz leta 1993. Živimo v pravem obdobju kuge drugoročne nostalgije, katere glavna žrtev je generacija Z. S poseganjem po glasbi, ki je oblikovala generacije njihovih staršev in starih staršev, onemogoča razvoj novih alternativnih klasik. Z nekaj tveganja in s skokom v neznano bi singel Stonefly z albuma Luster lahko novi generaciji pomenil toliko, kot zdaj že prežvečeni shoegaze in dream pop hiti When You Sleep, When the Sun Hits in Love Songs on the Radio. In belo-siva platnica Lustra bi bila lahko dober dodatek na polici ali v digitalni zbirki poleg modro-oranžnih in roza tonov.
7. 3.: Maria Somerville, Nashpaints @ Kino Šiška, Ljubljana [fb]
Dodaj komentar
Komentiraj