Rough Trade, 2023

Iz Dublina prihaja zasedba Lankum, ki je marca letos udarila s četrtim dolgometražcem, potem ko je leta 2019 izšel dobro sprejeti album The Livelong Day. Plošča False Lankum poslušalko izzove že z izbiro naslova. Ta se ozira v bendovo preteklost – ko se sklicuje na balado irskega ljudskega pevca Johna Reillyja, od katere so si izposodili tudi lastno ime – in dregne ob vprašanja pravilnosti in odstopanja, s čimer izpostavlja kontrastnost, ki je na pričujoči plošči močno prisotna.

Lankum v postavi Radie Peat, Cormaca MacDiarmade ter bratov Iana in Daragha Lyncha se posveča tako prirejanju skladb iz irske glasbene tradicije kot tudi avtorskemu ustvarjanju, kar njihova prizadevanja pogosto zajame v malho folk glasbe. Sami menijo, da je folk očitna, a le ena od številnih komponent njihovega izraza, ki pa bi ga sicer lahko označili s »svojski« ali »preprosto glasba«.

Glasba sama je tudi vodila četverico multiištrumentalistov pri oblikovanju njihovega najbolj presenetljivega dela do sedaj. Kot vselej so ob začetku ustvarjalnega procesa na kup zbrali izčrpen seznam skladb in vse mogoče ideje, ki bi jih želeli uporabiti ali preizkusiti. Z inštrumenti so se utaborili v martello obrambnem stolpiču na otoku Dalkey, kamor so dnevno prihajali v času karantene, skladbopisili, aranžirali ljudske pesmi, jih preoblikovali in nadalje gnetli, nakar so obstali s približno dvajsetimi pesmimi in inštrumentali, med katerimi so napravili končni izbor za ploščo False Lankum. Nastala je enovita pripoved s premišljenim zaporedjem komadov, ki pa se v toku albuma ne izgubijo, temveč sopostavljeni z enakomernim nabojem vsak zase pričajo o posameznih dejanjih v pripovedi.

Že na začetku dodobra zaseka skladba Go Dig My Grave, ki jo je zasedba priredila po verziji iz začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je mili glas Jean Ritchie pospremil aranžma Doca Watsona. Vokalu Radie Peat, ki presunljivo izpoje zgodbo o dekletu, ki si je zaradi neuslišane ljubezni vzelo življenje, se tokrat pridruži srhljivo zapeljivo in ponavljajoče se zvočenje, kar vse skupaj zlije v usodno zveneč komad.

Četudi so temačnejši deli albuma privlačni zaradi krepke zvočne podobe in svežega spoprijemanja s tradicijo ljudskih pesmi, gre ceniti dinamičnost, ki tvori False Lankum. Prisluhnemo lahko recimo prijetnemu cvrčanju, ki spomni na Mazzy Star, razgretem igranju, ki vabi na ples, kot bi to naredili Planxty, ali pa ambientalnim širjavam, ki jih pričara Sarah Davachi. Poglobljen pristop glasbenikov k oblikovanju vsake skladbe nas sooči s celo paleto čustev, kar je za multiinštrumentalistko Peat pomemben element reprezentacije zasedbinega dolgometražca.

Ob poslušanju plošče se vsenaokoli nas gradijo mostovi, po katerih prečimo svetove preteklosti in sedanjosti, pevskih tradicij in samosvojih pristopov, hrupa in blagozvočja. Kopamo se v dromljanju, ki ga Lankum držijo s pestrim inštrumentarijem z na trenutke težko določljivim izvorom nekaterih zvokov. Za ta album so se prepustili eksperimentiranju bolj kot poprej. V treh delih, naslovljenih Fugue I, Fugue II in Fugue III, se je na albumu znašla tudi razkosana inštrumentalna improvizacija. Ti trije izseki vznemirjajo in obljubljajo vstop v skrite poti med mostovi, kjer vprašanju ob naslovu plošče morda najdemo odgovor. Če smo se spraševali, kdo ali kaj je (pravilni) Lankum, nam postaja vse bolj jasno, da gre za spreminjajočo se entiteto, ki se ne uklanja lastnim definicijam preteklih oblik. Išče in se prepušča glasbi sami. Dovoliti si, preizkušati svoje zamisli in slediti občutku so dobrodošla sporočila plošče False Lankum.