Clean Feed, 2013

 

Na frekvencah Radia Študent se le izjemoma znajdejo plošče, ki govorijo v jeziku bolj tradicionalnega jazza. Ta mora odzveneti vsaj malo alter, indie ali kako drugače samosvoje, da najde pot v oddajo Tolpa bumov in se tu predstavi domači grudi. Nocoj obravnavana plošča Nourishments se te vstopne bariere loti bolj ali manj znotraj svojega žanra, recimo temu komponiranega jazza, in le mestoma prepusti prosto pot nestrukturiranim improvizacijam ali pa se preda spregi z drugimi idiomi. Več kot dovolj se namreč dogaja v okviru deset in več minut dolgih kompozicij, ki si za razvoj melodije in celo vrsto metričnih preskokov vzamejo čas. Še več se dogaja na ravni same igre in odtenkov samih glasbil, s katerimi na tej plati rokujejo člani zasedbe.

Pod taktirko legendarnega basista Marka Dresserja so se namreč zbrali sami mojstri obrti. Komade izmenično podlagata bobnarja Tom Rainey in Michael Sarin, na pihalih sta trombonist Michael Dessen in saksofonist Rudresh Mahanthappa, prepariran klavir pa igra Denman Maroney. Slednji izdatno poskrbi za zvočno distinkcijo albuma, saj po potrebi resda igra tudi običajen klavir, često pa iz njega izvaja pokvečena strunarska zvenenja. Ko iz njih zvezno preide nazaj med klavirske tipke, ustvari prav poseben efekt potujevanja samega inštrumenta in njegove zvočne identitete. Obema pihalcema so delegirane jasno zastavljene melodije in dialogi med njima so eden večjih čarov albuma. Neprestani zasuki ritma in prepletajoča se pihala v uvodnem komadu Not Whitstanding, ki ga slišimo tudi v podlagi, nemara celo spomnijo na izdaje kvarteta Masada. Alto saksofonist Mahanthappa je seveda tisti osprednji lik, saj je hitro in gibko igranje njegova težko zgrešljiva idiosinkrazija. Ta omenjeni komad sicer izvira še iz tria Mauger, ki smo ga pri nas pred časom tudi slišali in v katerem sta poleg bobnarja Gerryja Hemingwaya ravno Mahanthappa in Dresser.

Sam Dresser se je tu v vode klasičnega kvinteta vrnil po pretežno bolj avantgardnih ploščah. Pri Clean Feedu, kjer je izšla tudi pričujoča plošča, je v zadnjih letih izdal kar precej plošč v nič kaj tradicionalističnem slogu in tudi eno solo ploščo. Solo kontrabas je namreč že od vsega začetka Dresserjeva redna in za basista nič kaj pogosta praksa. Na plošči se bolj samosvojega pristopa k zvenenju in odzvenu inštrumenta posluži le občasno, tu in tam v solo ali duetnem partu, a tedaj s prav navdušujočo točnostjo in čistostjo, ki za tovrstne rabe inštrumenta prav tako ni pogosta zgodba. A tudi zunaj tega je kontrabas na plošči posnet in umiksan z močno žametno prezenco, ki živi mnogo bogatejše življenje kot le vlogo ritmičnega kompanjona bobnom. Velja omeniti tiste dele, v katerih se Dresser z lokom na svojem inštrumentu prav kuriozno prekriva s strunjanjem Maroneyjevega prepariranega klavirja oz. hiperklavirja, kot ga imenuje slednji. Tudi pri njem je namreč, podobno kot pri basistu, jasno vidno, da pri njegovih razširjenih tehnikah končni zven ni prepuščen naključjem in ga obvladuje z zavidljivo preciznostjo.

V tolkalskem delu je težko spregledati vtis, da je sodelovanje indijsko ukoreninjenega Mahanthappe doprineslo tudi tolkalskim delom, ki v več kot le enem komadu asociirajo na table in jazzovsko ritmiko spajajo z indijsko idiomatiko. Še en tak transidiomatski del je uvod v naslovno skladbo, v katerem se trombonist Dessen poigrava z motivi filmskega skladatelja Nina Rote in njegovih orkestracij filmov Federica Fellinija, ki pa kmalu razpadejo na komaj razpoznavne abstrakcije, s katerimi se solo, v duetih ali pa zelo zračnih skupnih delih zasedba poigrava vse do konca kompozicije.

Vseh sedem kompozicij albuma Nourishments ponuja jasno zgodbo in razvoj, v katerem se je mogoče nadejati prav čarobnega pričakovanja naslednje strani in poglavja. Teme se razvijajo počasi in v včasih prav ganljive melodije, še posebej recimo na predzadnji skladbi Rasaman. V zračni in nikoli kaj preveč gosti inštrumentaciji se redno najdeva prostorčke za solo ali skupna raziskovanja tekstur, pri čemer pa so ta lahko vpeta v navidezno povsem klasična bluesovska ali baladna izvajanja. Dresserjev kvintet se na tem albumu namreč izjemno navdušujoče izraža o tem, da je v klasičnem jazzu še več kot dovolj horizontov, prek katerih se lahko zakorači, pa vendarle še vedno ostane v domačih krajih. Dobrih 73 minut dosledno privlačne in močne glasbe na tej plošči kar kliče po kanec klišejski retorični označbi, da gre tu za žlahten glasbeni material. Ta je še kako vreden umeščenosti v tekoče minute radijskega etra.