Nonesuch, 2024

Tokratni recenzentski termin zopet posvečamo stari znanki naše radijske in globalne jazz scene. Gre za skladateljico in kitaristko Mary Halvorson, ki je letos ponudila že nov album, naslovljen Cloudward. Nazadnje smo jo obravnavali pred skoraj enim letom, ko je za sekstet Amaryllis požela veliko kritiškega navdušenja tako pri nas kot v tujini. 

Na plošči Cloudward Mary nadaljuje s pisanjem za večje zasedbe z ohranjanjem istega seksteta, s katerim je izdala že ploščo Amaryllis. Ekipa se je že tedaj izkazala kot izredno sinergična in plodovita tako z vidika medsebojne improvizacijske interakcije kot tudi zaradi razpona zvočnih tekstur, do katerih prihaja skozi preplet inštrumentacije.

Kljub temu da se albuma drži surov, skorajda pank etos, skladateljica zapakira glasne in kaotične solaže v nežne in krhke linije vibrafona, kar ustvari močan kontrast v zvoku. Prav tako pa kontrast distorzirane kitare ob spremljavi zvončkljanja vibrafona kaže na širino idej, s katerimi se Mary ukvarja. Vse kompozicije so izrazito večplastne in razgibane, nepredvidljive in obenem strukturirane in stabilne. To kaže na izkušenost ustvarjalke in njeno vpetost tako v tradicijo godbe kot v njeno lastno vizijo znotraj lastnih okvirov. Čeprav v glasbi lahko prepoznamo določene značilnosti njenega individualnega kompozicijskega pristopa, ta ni formulaičen ali dolgočasen v smislu recikliranja enih in istih vsebin in materialov. 

Z ozirom na zadnjih nekaj izdelkov se zdi, da se Mary trenutno nahaja na vrhuncu svoje kreativne poti, z dozdevno neokrnjenim dostopom do lastne generativnosti, ki se na tej točki, če že, veliko bolj nanaša na njen lasten opus kot pa kakršnokoli oprijemljivo zunanjo umetnost. Na albumu najdemo izredno čudovite in spevne trenutke, ki so ukleščeni v lastne idiome ustvarjalke, zaradi česar se sprva lahko zdijo presunljivi. Toda vsem, ki njeno dosedanje delo poznajo dokaj dobro, je jasno, da so nenavadne tehnike in teksture temeljni del njenega izraza. 

Treba pa je omeniti tudi Laurie Anderson, ki se kot gostja z violino oglasi v komadu Incarnadine, v katerem nedvomno pusti tudi svoj pečat. Incarnadine je edini komad na albumu, ki je, če uporabimo žanrski označevalec, veliko bolj v liniji s prosto improvizacijo kot z modernim jazzom. Je veliko tišji in zvočno manj zgoščen kot preostali komadi. Pravzaprav s svojo subtilnostjo razprostre celotno novo polje, v katerem se ustvarjalci znajdejo zunaj konteksta, ki ga vzpostavljajo skozi preostale kompozicije. Res je, da sta prosta improvizacija in jazz zgodovinsko, filozofsko in navsezadnje tudi zvočno precej prepletena, toda v bistvu gre za drugačen pristop. Tako lahko sklepamo, da je vključitev skladbe Incarnadine med ostale komade veliko večja odločitev, kot se sprva zdi. 

Čeprav je improvizacija prisotna v vseh kompozicijah, gre v celoti vendarle za skomponirano formo, ki deluje kot platforma za izvirne izraze posameznih inštrumentalistov. Avtorstvo hočeš nočeš narekuje vsaj minimalno hierarhijo idej. Pri komadu Incarnadine pa se zdi, da gre za veliko bolj horizontalno oziroma enakovredno ustvarjanje. Hipnost podrobnosti, nianse v tehnikah in zvokih ter zračnost skladbe lahko mestoma beremo kot negotovost in plašnost, ki izhajata iz uravnoteženja vsaj dveh močno zaznamovanih umetniških praks. Ta krhkost še toliko bolj pride do izraza v primerjavi s komadom, kot je denimo Desiderata, ki z nenehnim ritmičnim pogonom in ikoničnim kitarskim solom deluje neizmerno suvereno, jasno in razbohoteno. Težko zgrešimo avtorski pečat ustvarjalke. 

Cloudward je z vsemi svojimi barvami izjemno celostna plata, kar je pri Mary Halvorson v zadnjem času pravzaprav že standard. Ideje so jasno artikulirane in izpeljane, poleg tega pa so jasno usidrane v substanco tako njene lastne kot tudi obče godbene tradicije.