Ghostly International, 2020

Poslušanje glasbe je precej posebna in za mnoge silno poetična gesta. Posebna predvsem zaradi množice najrazličnejših načinov konzumiranja in bolj ali manj intenzivnih čustvenih vzgibov, ki se manifestirajo kot posledica. Še posebej zanimiv in morda najpogostejši je fenomen poslušanja glasbe v kontekstu spoprijemanja z vsakovrstnimi življenjskimi konflikti. V tem okviru lahko glasbo dojemamo kot eno najkrajših poti do kratkoročne, instantne katarze in tako kot sicer spet kratkoročno, a vselej precej učinkovito orodje za pregrevanje tesnobne duševne mrzlice.

Muzika sicer sama po sebi težko dejansko razreši problem. Zanimivo pa je, da se z lahkoto transformira v pravo časovno kapsulo nekega problema ali, splošneje, dogodka, obdobja, morda celo prostora, ki nas spominja na dano situacijo. Določen glasbeni izdelek tako postane nepogrešljiva asociacija na pretekle izkušnje čustvovanja. Ta je včasih zavita v toplo odejo grenko-sladke nostalgije, prav tako hitro pa se sprevrže v kruto nočno moro, zaradi česar določena pesem ali album hitro postane nekaj, kar težko poslušamo, ne da bi dobili vsaj blago posttravmatsko stresno omotico.

Album, o katerem bomo govorili nocoj, je spojina tovrstnih sentimentalnih časovnih kapsul in zvočni konglomerat tako bridkih kot lesketajočih se avtoričinih spominov. Zaradi izključno instrumentalne narave izdelka in namena, ki se ozira proti zvočnemu grajenju ambienta, so ti obenem popolnoma prepuščeni interpretaciji poslušalca. Rezultat je precej zanimiva poslušalska izkušnja, nekakšen potop v kipeč tolmun nedovršenih sanj in slikovitih spominskih epizod.

Avtorica projekta je ameriška harfistka Mary Lattimore in projekt, o katerem razpravljamo, je njena najnovejša plošča Silver Ladders. Mary je že s svojima prvima dvema solističnima izdajama strumno raziskovala raznolike variante zvočne artikulacije, predvsem s presipanjem godenja na harfo skozi sito raznovrstih looperjev in drugih zvočnih efektov. Na prejšnji Hundreds of Days iz leta 2018 pa je denimo sonično paleto še dodatno okrasila s teksturami električne kitare, klavirja in teremina. Že tako rekoč od začetka je vezno tkivo Maryjinih izrazov pridih sanjavosti in setimentalega spominskega vtisa. Ta, sicer v nekoliko mračnejšem slogu, ostane še kako prisoten na najnovejši izdaji. Zanjo je glasbenica ustvarjala in snemala s kitaristom in vokalistom shoegaze ikon Slowdive, Neilom Halsteadom, ki je poleg doprinosa k sami produkciji, zlasti s sladkimi, večplastnimi kitarskimi frazami, avtoričin zvočni kolač prelil z eterično sanjavo glazuro. 

Strukture skladb na novem albumu vzbujajo vtis pisanih mozaikov, v katerih je vsaka ploščica nova plast subtilne, a skrbno postavljene melodije. Pogosta sta hipnotična repeticija in stopnjevano zvočno zidanje okoli specifične melodične fraze, ki je v dani kompoziciji v ospredju. Končna tvorba je tako izrazito večbarvna, a kohezivna slika, na kateri niti ena niansa ni patetična ali kičasta. 

Samo sanjavo razpoloženje gre morda pripisati blagi, a topli sintetizatorski podlagi, ki je Mary in Neilu zgolj prazno belo platno za njuno mistično, kitarsko-harfovsko pleskanje. Za to gotovo skrbi tudi vseprisotni efekt delaya, ki se v skladbah mnogokrat potencira in poslušalca malodane pogoltne v neskončni vrvež mističnih strunskih enakozvočij.

Konceptualna zasnova skladb izvira iz dejanskih spominov avtorice. Z naslovno skladbo, Silver Ladders, se glasbenica vrne na dopustovanje v Starem Gradu na hrvaškem otoku Hvar, v Don't Look pa, denimo, k tragični zgodbi o nesreči najstniških surferjev, ki jo je slišala od Neila. Zvar simbolov turobnega žalovanja in sijočega poletnega blišča je v albumu vsekakor slišen. Kakor je na primer v uvodnem komadu Pine Trees ton poln upanja in skoraj otroško razposajen, je v Don't Look vsled otožnega harfovskega preigravanja grenak in malodušen. Izrazito kontrasten je tudi desetminutni Til A Mermaid Drags You Under. Tu se zdi, da tonemo vedno globlje in globlje, v neznano, predvsem pa srhljivo sonično kotanjo. A ko se na višku tenzije že zdi, da je poguba neizbežna, ugotovimo, da pravzaprav lahko dihamo, da smo v breznu svobodni, trpkim in mučnim zanosom povsem nedostopni.

Kljub temu da album Silver Ladders za diskografijo Mary Lattimore morda res ne predstavlja kaj pretresljivo novega, gre za več kot solidno izdajo. Komadi so premišljeno dodelani, konsistentni in tako v nobenem primeru monotoni. Kakopak je treba omeniti tudi navezo z Neilom Halsteadom, ki je bila prav tako očarljiv zadetek v polno.