Thrill Jockey, 2013

Drew Daniel in Martin Schmidt, bolj znana pod imenom Matmos, sta prav gotovo najboljša možna reklama istospolnih partnerskih zvez. Njun odnos, vsaj kot se kaže v javnosti, je odraz visoke stopnje psihološke evolucije, v katero nas prav vse po vrsti sili tista brezbrižna komponenta življenja, imenovana ljubezen. Ljubezen nas sili, da se v odnose zapletamo z osebami, s katerimi so problemi epskih razsežnosti nekaj neizbežnega. Samo razreševanje teh problemov in posledično napredovanje na stopničkah osebne evolucije pa je mogoče le, če se težav lotimo pri samih koreninah – torej globoko v sebi. Ključni element tovrstnega početja pa je distanca, in sicer distanca do sebe. To vodi v jing-jangovski ekvilibrij, v katerem se vrtita Drew Daniel in Martin Schmidt, in prav tu nastaja njuna igriva glasba, ki “za čas posla” hudomušno obide sto in en glasbeni slog.

Drew in Martin sta z izjemo vrhunskega smisla za humor popolnoma različni osebi. In kljub temu da v zadnjem času vsak od njiju diktira smernice enega albuma, so si pretekle plošče precej podobne. Danes predstavljani album z naslovom The Marriage of True Minds je plod ideje Drewa Daniela, ki v zasedbi Matmos predstavlja resnejšo polovico dueta – gospod Daniel je namreč filozof in jezikoslovec.

Koncept plošče je tokrat kar dvojen. Najprej imamo opravka z misterioznim konceptom, ki si ga je zamislil Daniel in ga ni zaupal nikomur, niti Martinu – vsaj ne verbalno! Na tej točki pa nastopi drugi koncept, konvencionalno artikuliran in torej znan poslušalcem. Gre za to, da je Daniel telepatsko posredoval skrivnostni koncept plošče številnim testnim subjektom, njihove interpretacije telepatskih sporočil pa so postale iztočnice albuma The Marriage of True Minds. Vsi testni subjekti so bili izpostavljeni nekakšnim normalnim pogojem, kakršne se v parapsihologiji uporablja za testiranje ekstrasenzorične percepcije, bolj znane pod angleško kratico ESP. Kljub temu da so se testi izvajali več kot 4 leta in da je bilo testirancev okoli 60, sami poizkusi nimajo nobene znanstvene teže. Šlo je le za potešitev Danielovih kurioznosti in nek dogovorjen štartni okvir danes predstavljene plošče. Večina ljudi je poročala o zaznavi trikotnih oblik, a žal nimamo podatka, ali ima izvorni koncept kaj zveze s trikotnostjo. Imamo pa podatek, da je bila ena izmed zadnjih stvari, s katero so se testiranci srečali, preden so zaprli oči, trinožni podstavek za kamero. Tako da je verjetno edini smiselni zaključek eksperimentov ta, da nas, kje drugje kot na telepatski ravni, kontrolirajo nenadjebljivi Illuminati!

V kolikor bi šlo pri Matmos za neko konceptualno puritanstvo in bi omenjeni koncept služil za “prevpraševanje prevpraševanja skozi prevpraševanje samo”, potem bi bil to seveda velik minus plošče oz., po domače rečeno, epski “fail”. Ker pa Matmos s svojim konceptom in njegovo implementacijo prevprašujeta kvečjemu razmerje glasbenih kritikov do glasbe, hkrati pa koncept v svoji glasbeni vlogi jemljeta le kot arbitrarni element njune igre, pa ekstrasenzorični eksperimenti dobijo nek smisel. Koncept dela njuno igro oziroma glasbo zanimivejšo, služi kot neke vrste besedilo, ko pa konceptualni okvir trči ob mejo estetskih spodobnosti, postane fleksibilen in prilagodljiv. Z drugimi besedami - če bi Matmos na primer pisala pravila igranja odbojke, bi bilo v primeru kakšne afriške reprezentance moškim ukazano igrati spodaj brez - le zakaj bi se strogo držali pravil, če pa lahko rahla modifikacija ponudi dodano vrednost v obliki epskega bingljanja gromozanskih tičev? Na tak način sta Drew in Martin prikrojila okvire svojega koncepta in po lastnem okusu selekcionirala in razporedila material, ki je v obliki zapiskov rasel skupaj s številom testirancev. Če je nekdo pač poročal o zaznavanju nečesa, česar se njima ni zdelo primerno uglasbiti, sta to milo rečeno ignorirala.

Kot se da sklepati iz do sedaj povedanega, je album The Marriage of True Minds pravzaprav soundtrack izbranih zapiskov, ki so nastali kot interpretacija Danielovega skrivnostnega koncepta, telepatsko posredovanega številnim testnim subjektom. Sam izbor zapiskov albumu preprečuje, da bi zašel v kaotični, “plundra-fonični” (*to se nanaša na plunderphonics) disko vsega mogočega. Album ima zgodbo od začetka do konca in deluje kot celota. Določeni komadi pravzaprav dobijo smisel šele znotraj širšega konteksta, ki je v tem primer kar album sam v vsej svoji glasbeno-konceptualni celoti.

Plošča The Marriage of True Minds je nekje med unikatnim eko-bio technom in bolj IDM-arsko (beri: aj di em – arsko) navdahnjeno eksperimentalo, namočeno v toplinski mehčalec analognega. Se pravi gre v osnovi za nekaj, česar smo od Matmos vajeni že od prej. In mislim, da je glavni problem plošče ravno v tistem eksplicitno eksperimentalnem delu, saj gre za neko dokaj brezvezno krotovičenje in samplersko glitchanje, značilno predvsem za številne neuspešne poskuse randomiziranja komponiranja s strani Autechre, nikakor pa tega ne bi pričakoval v letu 2013 s strani Matmos, ki veljata za “control freaka”. Vem, da Drewu in Martinu letnica 2013 ne pomeni prav nič, saj se požvižgata na glasbeno progresivnost, a vseeno pa mislim, da je “warpovski Free jazz” eksperimentalne elektronike že močno “passé”. To pa predvsem zaradi današnje tehnologije, ki je postala dostopna vsakomur in omogoča dobesedno avtomatizirano štancanje glitch muzik, kar pa močno zniža estetsko vrednost dotičnih praks. Na eni strani zatorej umanjka bodisi tista unikatna glasbenost, ki sta jo bila Matmos sposobna iz IDM-arske estetike izcuzati na plošči Civil War, ali pa vsaj neka bolj “sonic-artovska” estetika kontrapunkta, ki je danes ključnega pomena v polju “sample-mesh” muzik.

Dobra stran plošče pa se kaže predvsem preko bolj tehnoidnih komadov, saj gre za fascinanten sredinec semplarski hiperrealnosti, ki jo narekujeta filmska industrija in moderna produkcija. Res da sem sam fen omenjene hiperrealnosti, a vseeno  smo že zdavnaj prišli do točke, ko bi si želeli zvokom prisluhniti v bolj naravni obliki. In prav ta eko-bio estetika, kjer zvoki nikakor niso spolirani, sprocesirani pa le toliko, da lepo sedejo v miks, nam ponuja neko unikatno izkušnjo plesne glasbe. Ironično je, da se zvoki zdijo pravzaprav dokaj nenaravni, to pa ravno zato, ker smo tako zelo navajeni na to kvazirealno hiperrealnost. Seveda pa so nekateri zvoki tudi malo bolj sprocesirani, da se zagotovi nek minimalen “punch”, potreben za neko osnovno koketiranje s technom.

Poskočnejši del plošče poslušalca še vseeno ne sili v ples, saj nima nekih basovskih komponent, na katere bi trznil vsak normalni “clubber”. Na neklubske namere opozarja tudi sam miks, ki je z vidika panorame izredno starošolski – pozicioniranje zvokov je za klubske razmere kar preveč ekstremno, saj bi se plesalcu v klubu lahko zgodilo, da kakih zvokov sploh ne bi slišal, v kolikor bi stal pred levim ali desnim zvočnikom. Še najbolj “funky” pa je sama forma dotičnih komadov, ki pa spominja na DJ mix nekoga, ki menja plate na vsake dve minuti. Tako se lahko tekom enega komada sprehodimo čez različna razpoloženja, dinamika menjanja pa v spomin prikliče stroboskop in glasno vpitje. Le da tu seveda vlogo 909-ke nadomešča arzenal eko-bio zvokov.

O plošči The Marriage of True Minds bi se dalo povedati še marsikaj, saj se med omenjeno technoidno in IDM-arsko estetiko ustavi še marsikje. Pravzaprav povsod tam, kjer so se zadrževali že predhodni albumi – na primer koketiranju s kraut sintetiko in folkom. Tokrat se Matmos ustavita celo pri black metalu, z vsem spoštovanjem do “necro” kvalitet. Pa vseeno bi od njiju pričakoval, da se namesto povprečnega “mumbo-jumbota”, ki ga do neke mere celo opravičuje koncept, raje posvetita piljenju ene estetike in naredita album, ki bi imel večjo težo. Če sta s Civil War izpilila Matmos estetiko folk glasbe in naredila nepozaben album, je sedaj mogoče napočil čas, da se resneje posvetita njunemu edinstvenemu eko-bio technu, izžameta iz njega kar se le da, kot pa da tekom plošče, sicer povezano, skačeta med sto in enim glasbenim vplivom.

Če se za konec navežemo na uvod, lahko zaključimo, da je plošča še vseeno “jing-jang”, je vsekakor zrel in uravnotežen izdelek, a vseeno se zdi, da se humor dueta Matmos na tej točki kaže že bolj kot umik od trenutnega problema kot pa izraz obvladovanja situacije. Album The Marriage of True Minds je namreč preveč zajebantski, navkljub vsej resnosti znotraj zafrkancije, in ravno preko ekscesne zajebancije album zakriva osnovni problem, ki pa je umanjkanje in razvoj nekih svežih idej. Z drugimi besedami, potrebujemo več eko-bio techna!