Def Jam Recordings, 2023

V Tolpi bumov tokrat stopamo po ulicah Los Angelesa, vendar na njih ne odkrivamo zvezd in blišča, temveč relativno podtalno figuro tamkajšnje rap scene, Maximiliana Allena, ki se širši javnosti raje predstavlja pod sfriziranim imenom Maxo. Naše pozornosti je vreden, ker je prejšnji mesec na plano vrgel ploščo Even God Has a Sense of Humor, ki je njegov tretji dolgometražni izdelek in drugi v vrsti, ki je podporo našel pri velikanu hiphopa, založbi Def Jam.

Zaupanje glasbenega giganta si je osemindvajsetletni glasbenik pridobil kmalu po izdaji svojega lo-fi prvenca After Hours leta 2015, na katerem se je že pokazal kot domiseln rimoklepač in nadobudni učenjak Earla Sweatshirta. Debitansko plato je tri leta kasneje nasledil boombapovski kratkometražec Smile, ki je ob boku prve plate After Hours tako postal ključ za vrata založbe Def Jam. Samo leto dni pozneje je ta namreč že založila njegov drugi album Lil Big Man, s katerim se je Maxo etabliral kot eno pronicljivejših imen mlajše struje tako imenovanega žanra abstract rapa. 

Plošča Lil Big Man je v Maxovih zgodnjih dvajsetih letih vsebinsko utelešala samo dejanskost svojega naslova, in sicer svet mladega, a odraslega človeka, ki se v prehodnem življenjskem obdobju spopada z idealizmom otroških sanj na eni strani in zavedanjem odraslega človeka o neuresničljivosti teh sanj in ambicij na drugi. Takšna dihotomija ga je vodila v občutja izredne negotovosti in potrtosti – na plošči se je kot triindvajsetletni mulc denimo celo spraševal, ali bo sploh dočakal svojih štiriindvajset let. Na srečo jih je, štiri leta kasneje pa smo mi dočakali nov album Even God Has a Sense of Humor, na katerem Maxo zopet izpoveduje podobna čustva negotovosti, le da tokrat to počne s perspektive nekoga, ki je že bliže Kristusovim letom kot pa najstniškim.

V tem aspektu plošča Even God Has a Sense of Humor predstavlja Maxovo najbolj samoreflektivno, na nek način terapevtsko delo doslej. Snemanje plate je namreč sledilo številnim spremembam v njegovem osebnem življenju. Nesrečen razpad zveze, pritiski glasbene industrije in naposled goreča želja po prekinitvi z določenimi cikličnimi vzorci napačnih odločitev in nespametnega vedenja. Težnja po spremembi se je v Maxu porodila po terapiji oziroma ritualu s psihedelično drogo ajavasko, ki se ga je udeležil po nasvetu svoje matere z namenom, da bi se odrešil potlačenih travm in da bi s srca pobrisal skorjo prahu ter ga znova odprl vseobči ljubezni. 

Tako je Maxo obdobje štirih let prelevil v vsebino aktualne plate Even God Has a Sense of Humor, ki je polna prvoosebnih pripovedi in posledično tudi osebne rasti. Pripovedništvo je večinoma sestavljeno iz vinjet, naključnih, malih, abstraktnih in simbolnih delcev miselnega toka. Te iz daljave skupaj tvorijo impresionistično sliko Maxovega seciranja lastne duše, lastnega življenja, občasno pa tudi neizprosnega ameriškega sistema in družbe, ki sta ne le ustvarila težavno okolje in neprizanesljivo usodo številnih iz črnske populacije, temveč tudi skrbita za ohranjanje takšnega statusa quo.

Pogosto nepovezane drobce svoje pripovedi Maxo podaja z naborom precej ležernih flowov, za mikrofonom pa se mu na štirih od štirinajstih komadov plate ob različnih priložnostih pridružijo še Pink Siifu, keiyA in Liv.E. Nič kaj manj pestra niso imena producentov, ki so Maxovi naraciji podali medeninasto barvita glasbena ozadja, sezidana iz zvokov soula, jazza in gospela. Osnove minimalističnih beatov včasih predstavljajo sempli, pogosto pa tudi elementi, ki so bili posneti, denimo predvsem perkusije, za katere je z mojstrsko roko poskrbel bobnar Karriem Riggins. Iz plejade producentov gre omeniti še Beat Butcha, izvršnega producenta Doma Makerja iz dvojca Mount Kimbie in seveda ikoničnega Madliba, ki je sčaral blesteč in razigran beat za skladbo 48.

Zavoljo dovršenih, a vendarle precej klasičnih, nepustolovskih oldschoolovskih beatov plošča Even God Has a Sense of Humor v prvi polovici ponekod počasi in predvidljivo meandrira, Maxo pa kljub bogatemu besednjaku in spretnemu gobcu mestoma v svoji pripovedi deluje premalo osredotočeno. Malenkosti ob stran, aktualna plata kljub temu predstavlja pomembno poglavje Maxovega glasbenega ustvarjanja, njegovega življenja. Je točka prevrata in rasti, tako v osebnem kot v ustvarjalnem smislu. Na njej in skozi njo Maxo vstopa v novo obdobje življenja, zaznamovano z manjšo mero mladostniškega cinizma in z optimistično perspektivo, da naša zmedenost in potrtost nista odraz naše nezadostnosti, naše neprilagojenosti, ampak so naše tegobe pogosto morda zgolj skupek nesrečnih naključij, neke vrste neusmiljen punchline od tistega moža zgoraj s čudnim smislom za humor.