Matador Records, 2021

Glasbeni magnetizem, ki z ultra energičnim zagonom drvi in se poganja v pesmih, ki dajejo občutek, da se nikoli ne bodo ustavile. Saharska glasba, prepojena s psihedelijo, jazzom in rock & rollom ter veščinami njegovih ikon. Takšen je Afrique Victime, šesti album pronicljivega tuareškega kitarista Mdouja Moctarja, ki nas poleg žanrske fuzije vsekakor prepriča tudi z zapomnljivim igranjem kitare. Poleg Moctarja zasedbo sestavljajo še ritem kitarist Ahmoudou Madassane, bobnar Souleymane Ibrahim in brooklynski basist ter producent Mikey Coltun.

Pri Moctarjevem igranju je njegova leva roka kot nekaj trdnega in odločnega v kontrast elegantni ter izmuzljivi desnici, ki galopira po vratu in iz strun privablja žanrsko neokovane melodije, harmonije ter sole. Kot njegov vzornik Jimi Hendrix je zaradi dominantne leve roke tudi Moctar kitaro obrnil narobe in ne glede na to, ali igra komade, prepojene z rockom, psihedelijo in bluesom, kot sta na primer Chismiten in Afrique Victim, ali plava v baladah, kot sta Bismilagi Atagah in Tala Tannam, je njegov zvok venomer edinstven. Drugi člani zasedbe pa ne zvenijo, kot da Moctarju le slepo sledijo, ampak kot da ga razumejo, podpirajo in z njim skupaj dihajo. 

Moctar ni pristaš sterilnega studijskega snemanja pesmi, temveč ima raje surov in organski zvok živih izvedb, ki v sebi nosijo energijo publike ter adrenalin. In čeprav so glasbeniki Afrique Victime sicer posneli v studiu, so ga snemali med dolgo koncertno turnejo leta 2019, ko so kar cvrčali od vzdušja živih koncertov. Pesmi imajo tako energijo igranja v živo, k čemur je dodatno pripomogla postprodukcija, k organskosti pesmi pa nenehno pospeševanje oziroma upočasnjevanje ritma. Čeprav Moctarjeve pesmi večinoma temeljijo na eno- ali dvoakordnih rifih, pa kar mrgolijo od polnosti zvoka. Besedila so večidel v tamašeškem jeziku, poglabljajo pa se predvsem v politične teme, kot sta imperializem in pravice žensk, polna so tudi romantičnih refleksij narave in ljubezni. Moctarjev vokal se z močnimi sporočili sam in v skupinskih napevih ter skoraj himničnih melodijah, ki zares zvenijo, kot da v sebi nosijo nekaj zgodovinskega, vije čez divje instrumentalne tkanine, pa vendar je zvezda albuma vsekakor Moctarjeva kitara, ki se kot neobrzdana kača smuka skozi komade.  

Album s komadom Chismiten otvorijo zvoki čričkov in petelinjega petja. Nato zaslišimo korake, ki prihajajo, kar bi lahko bili mi, poslušalci, ki vstopamo v glasbeni vrtiljak Afrique Victime. Moctar nam ušesa našpiči že s prvo zazvenelo struno, iz kitare pa izvablja čudoviti hibrid saharske glasbe, psihedelije in rock'n'rolla, ki potuje skozi prve tri pesmi, nato pa čudovita balada Tala Tannam z akustično kitaro, prostranimi napevi, ritualnim ploskanjem ter valčkastim gibanjem umiri gladino vode. Vrh dramskega in zvočnega trikotnika je vsekakor pesem Afrique Victime, pesem žalovanja, zavračanja imperialistične moči ter spomina na neopisljivo bolečino, ko so Francozi brez usmiljenja pobili na tisoče nigerijskih moških, žensk in otrok, trupla pa razobesili po drevesih razdejanih vasi. Sto let kasneje se Afriki globoke rane niso zacelile, Afrique Victim pa je opomin tem grozovitim dejanjem in kot v pesmi pravi tudi Moctar: “Če bomo ostali tiho, bo to naš konec.” Žalostinka je napolnjena z divjo strastjo in v kreativnost usmerjenim besom, ki opominja ne samo na tragično zgodovino, temveč tudi na moč ljudi z verzom “od zapora do Nobelove nagrade je potoval Mandela”. Žalost se sliši v vokalih, bes pa je usmerjen predvsem v rokersko obarvane kitarske rife in sole.

Album se konča, kot se je začel; zvoki žuželk, nežen hrup, koraki, ki so prej prihajali, pa sedaj odhajajo. Z zadnjo pesmijo album sklene krog in komadi se lahko v zanki odvrtijo vedno znova, kot da se nič ni ustavilo, kot da energija napaja samo sebe. V devetih pesmih plošče je edinstven občutek svobode, ki ni uokvirjen s klasično ameriško in evropsko strukturo kitica, refren, kitica, bridge, refren, kitica, pesmi pa so hrup, poln sporočil, melodije in zvoka. Res je, da skladbe na Afrique Victim ne izumljajo novih tehnik, harmonij, rifov in ritmov, vendar uspejo zaveti svež veter glasbene širine. Moctar je uspel najti idealno formulo zlivanja žanrov, pesmi pa so uravnovešene in v sebi ne nosijo nepremalo ne preveč. Uspelo mu je zgostiti zvok njegove kulture, to zliti z zahodnim rockom in raztrositi po svetu ter družbeno kritiko podati na način, kot da bi znanje, izkušnje ter bolečino zares potegnil nekje globoko iz svojih korenin, zaradi česar mu zlahka verjamemo.