Matador Records, 2024

Nov studijski album tuareškega kitarskega virtuoza Mdouja Moctarja pritegne našo pozornost že z naslovom Funeral for Justice oziroma Pogreb za pravico. Preden slišimo glasbo, nam nakaže, da bo novi izdelek bolj neposredno političen in družbenokritičen, kot so bili njegovi predhodniki. Glasba je še vedno globoko zakoreninjena v tuareškem puščavskem bluesu ali assoufu, kot sami imenujejo ta žanr, združuje pa elemente tradicionalne tuareške glasbe z bluesovskim rockom, jazzom in psihedelijo. Položaj Tuaregov, ki so razseljeni po več državah sahelske Afrike, in njihov položaj manjšine se gladko stapljata z bluesom, ki je seveda pristni izraz afroameriške izkušnje v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Zasedbo poleg Moctarja z vokalom in solo kitaro sestavljajo ritem kitarist Ahmoudou Madassane, bobnar Souleymane Ibrahim in basist Mikey Coltun, ki je hkrati tudi producent skupine. Funeral for Justice je sedmi Moctarjev studijski izdelek, toda šele tretji, na katerem sodeluje celotna zasedba. To pojasni hiter in odločen napredek, ki ga bend kaže na zadnjih nekaj albumih. Podobno kot na predhodnikih se tudi na novi plošči glasbeniki držijo preverjene formule, ki z večjo uigranostjo še dodatno pridobiva legitimnost. Ritem sekcija ustvarja hipnotično osnovo, na katero Moctar nalaga plasti kitarskih solaž, ki so osrednji zvočni element benda. Sahelski Jimi Hendrix z desnico drvi po vratu kitare z vratolomno hitrostjo. Do izraza pride njegova izjemna lucidnost igranja, ki iz zvestega stratocasterja izvablja neusmiljene zvoke, ki spominjajo na sirene in zvenijo kot obupani kriki na pomoč.

Afriko Afričanom je glavno sporočilo glasbenika, čigar rodni Niger je ena najbolj izkoriščanih držav sahelske Afrike. Nekdanja kolonizatorka Francija tam izvaja rop naravnih dobrin, predvsem urana, ki predstavlja večino državnega izvoza. Država in njeni prebivalci od tega nimajo ničesar, neokolonizacijski sistem francoskih korporacij namreč poskrbi, da se denar, ki dejansko ostane na črni celini, steka v žepe lokalnih diktatorjev. Francija z uranom poganja številne nuklearne elektrarne, močno naelektrificiran puščavski blues pa je orožje, s katerim se proti nepravičnostim bori Moctar. Niger velja za eno najmanj razvitih držav na svetu, lani pa se je politična nestabilnost še povečala ob državnem udaru, ko je oblast prevzela vojaška hunta.

Novodobna kolonizacija, ki jo izvajajo korporacije z vojaško podporo nacionalnih držav, je osrednja tema albuma Funeral for Justice. Bolj resno se je s politično nabitimi sporočili Moctar začel ukvarjati na predhodniku Afrique Victime, sedaj pa je v svoji nameri še bolj neposreden. Album je zvočno in lirično nadaljevanje predhodnika, hkrati pa je tudi njegova nadgradnja. Produkcijsko je glasnejši, večji in bolj konkreten, besedila in naslovi komadov so bolj neposredni. Na plošči Afrique Victime smo še lahko odmislili družbenopolitično tematiko v podstavbi glasbe, tokrat pa so sporočila tako vseprisotna, da jih je nemogoče spregledati. Zaradi tega je Funeral for Justice brutalno natančen opis trenutnega stanja v Nigruin okoliških državah, ki so še vedno pod palcem evropskih kolonizatorjev in njihovih multinacionalk.

Besedila so ostrejša, vokali pa bolj čustveno nabiti. Teksti so odpeti v rodni tamajščini, sporočila pa so podkrepljena z Moctarjevokitaro, ki še stopnjuje občutek groze in jeze. Skladbe imajo jasno strukturo, a hkrati ohranjajo sproščenost in vlivajo občutek spontanega jammanja. Ritmična podlaga vzbuja občutek vedno hitrejšega pospeševanja in ko Moctar k temu doda še zažigalne solaže, imamo mestoma občutek, da bo glasba prestopila ohišje zvočnikov. Zadane nas vtis nujnosti, vseh svojih štirideset minut nas preganja naprej, na koncu pa smo zadihani in občutimo rahlo vrtoglavico. Bravurozne kitarske solaže so polne upravičenega besa, ki si ga Moctar za razliko od marsikaterega zahodnega protestnika upa usmeriti v dejanske centre moči, odgovorne za nastalo situacijo. 

Vse našteto se najbolje poveže v skladbi Sousoume Tamacheq, v kateri lahko slišimo tudi tradicionalno tuareško strunsko glasbilo tehardent. Izbor skladb je zastavljen dinamično, menjave ritma, ki nas premaknejo onkraj štiričetrtinske ukalupljenosti popularne glasbe, pa to še poudarijo. Premor in hkratno stopnjevanje napetosti je kratek intermezzo Djallo #1, ki deluje kot prolog v skladbo Oh France. V uvodu skladbe se za hip zazdi, da smo pristali na napačnem albumu, kitarski rif je namreč identičen kot tisti v komadu Tarhatazed iz leta 2019. 

Oh France prst usmeri v glavnega krivca za nastalo situacijo v Moctarjevidomovini, pesem riše sliko nekoga, ki se pripravlja na odločilno bitko. Kolonizacija pa se ne dogaja samo na področjih ekonomije in ožje politike, temveč jo prebivalci občutijo tudi na ravni kulture in tudi v izumrtju lokalnih jezikov, opozarja pesem Imouhar. Besedila na albumu so mestoma nekoliko ponavljajoča, toda zaradi tega ne izgubijo kakovosti. Predana so ponavljajoče, ritmično, s tem pa se priključijo hipnotičnemu gruvu ritem sekcije. Ta hipnotičnost poskrbi za rahlo psihedelično vzdušje, ki je v največji meri posledica ritmične zgradbe skladb, izvirajoče iz tuareškega diapazona.

Moctar postaja oziroma ostaja osrednje ime tuareškega bluesa, na albumu Funeral for Justice pa naraščajočo prepoznavnost uporabi tako, da izpostavi glavne družbene probleme tega afriškega ljudstva. Plošča je poziv k uporu in boju za boljšo prihodnost. Kljub temu, da naslov plošče izraža določen brezup, je pozicija, ki jo zavzema Moctar, skladnejša z absurdnim junakom, ki kljub vsemu vztraja v boju za svoj prav. Podaja pristni izraz ogorčenega upora in je nerazdružljivo povezan s političnim sporočilom, to pa glasbo le še oplemeniti.