Leslie Feist je kanadska glasbenica, ki smo jo na Radiu Študent do zdaj omenjali skorajda ekskluzivno v povezavi s kolektivom Broken Social Scene, katerega občasna članica je. To nerodnost bomo tukaj in zdaj popravili, saj bomo v današnji Tolpi govorili o zadnji izmed njenih solističnih plošč, sicer že četrti po vrsti.

Še prej pa beseda ali dve o začetkih njene samostojne kariere. Feist jo je začela na prelomu tisočletja s ploščo Monarch in nadaljevala leta 2004 s simpatično kombinacijo avtorskih pesmi in priredb na izdaji Let It Die. Dokončno se je med zvezde spevnejše alternative lansirala s prejšnjo ploščo, megauspešno The Reminder, ki je postregla z ravno pravo kombinacijo lahkotnih pop hitov, med katerimi sta bila v popularnih medijih največkrat predvajana My Moon, My Man in 1234, ter resnejših, počasnejših balad, med katere sodi tudi The Limit To Your Love, ki jo je kasneje seveda priredil tudi James Blake.

Po prostovoljni štiriletni pavzi Feist še vedno izjemno uspešno balansira med mainstream popularnostjo in alter kredibilnostjo, to pa je dobro delo tudi plošči Metals, ki jo bomo danes poslušali. Na njej se ta dinamika pozitivno odraža v smislu, da se Feist sicer še vedno ne sramuje preprostih in spevnih pop pesmi, a po navadi vseeno raje poseže po resnejših, počasnejših in za poslušalce zahtevnejših skladbah, ki so precej bolj molovske in bolj odprtega konca kot prej.

Ko prisluhnemo bolj podrobno, ko opustimo žanrske banalnosti in površinske lastnosti, slišimo, da imajo vse pesmi seveda kar nekaj skupnih imenovalcev. Vse so perfektno in izjemno natančno sproducirane s strani Mockyja in Chillyja Gonzalesa, v vseh najdemo sledove nenadkriljivega smisla za melodijo in glasbopisje, najpomembnejša skupna točka pa je seveda vokal Leslie Feist, ki je, kot po navadi, odličen. V njegovi toplini in patini lahko najdemo sledi Cat Power, v njegovi zasanjanosti in eteričnosti se skriva delček Hope Sandoval ali Jennifer Charles, v iskrenosti pa spominja na PJ Harvey.

Nekakšna rdeča nit se na plošči vleče tudi skozi tekste. Kot je pri Feist že v navadi, se na impresionističen način veliko govori o raznih živalih in topografskih elementih, ki zanimivo barvajo pripovedi o osamljenosti in bližini, gibanju in mirovanju, ljubezni in odsotnosti le-te. Tako se nebo, drevesa in razni ptiči pojavijo v kar nekaj pesmih, med drugim pa srečamo tudi konja in medveda. Precej očiten leitmotiv je še sama dramaturška struktura pesmi, ki se večinoma začnejo umirjeno in tiho, potem pa do svojega zaključka zrastejo v velike in grandiozne himne.

Tudi inštrumentalno je plošča dodelana v nulo, s tem, da nikoli ne izpade preveč spolirano ali celo kičasto. Šele ob podrobnejšem poslušanju namreč zapazimo komaj slišne zvoke, harmonije in miniature, ki plošči na bolj nezavedni ravni dajejo bogato teksturo. Je tudi zelo dobro uravnotežena - je pravi album, kar je v dobi mp3ja vedno večja redkost. Metals je definitivno ena izmed najboljših plošč leta 2011, v letu 2012 pa bomo Feist lahko v živo ujeli tudi v naši bližini, in sicer marca na Dunaju ali v Münchnu.