Crackedankles, 2020

Naj vam ne pride v navado, da osrednji kritiški termin glasbene redakcije obravnava skoraj leto stare albume. V pričetku leta se vedno velja ozreti nazaj na pretekli pridelek, četudi ta sega krepko v počelo prejšnje letnice in četudi trenutni vakuum, konzervacija in mehur že konkretno odtekajo na mnogih predelih. Prav zato ni danes obravnavani album nič bolj neaktualen, neprodoren ali pa omejen kot leto nazaj. Londonska peterka Michael se je zgodila na sotočju bendov Bad Guys, Henge, Black Shape, Princess Headbutt, Hag ter drugih srboritih zasedb, ki delujejo v angleškem podpovršju.  Lani so izdali svoj prvenec Tell Your Friends, o katerem bo tekla beseda v današnji Tolpi bumov, z njim pa so se nemudoma prerinili med bende z napadalnim in rizičnim karakterjem, ki jih na Otoku zadnje čase res ne primanjkuje.

Pet prijateljev, od katerih si nobeden ne lasti imena Michael, že na začetku pokažejo, kaj zmorejo. Neprizanesljive riffaže, ki najbolj obrodijo v kombinaciji s premo sorazmerno naraščajočimi decibeli, se zlahka oprimejo na vso težaško naravnanost albuma, hkrati pa dobro povzamejo jezikavost in trmo plošče. Michael razsajajo in so domači v podobnih hlapih kot Prasci – rojaki Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs. Etikete agilen stoner, psihedeličen metal ali pa doomerski punk žal ne zajamejo vsega, kar Michaeli lahko dostavijo. Bolj nakazujejo strast do ljubih žanrov, brez prilagajanja značajskih lažnosti, kar se v bendovem primeru kaže kot angažiran stoner metal, ki je izvit iz punk etike in še marsičesa drugega. Razumljive bodo vse povezave z Black Sabbath, vsa spremenljivost, ki pride na dan z Melvinsi, nergavost rojakov Idles ter navezave na vse pionirje hrupnega rocka, odpadniškega metal punka in sludgea.

Skupni imenovalec vsega, kar Michael pretopi v svoje, je vsekakor vneta vztrajnost, ki se kljub raznolikim razvojem komadov venomer izkazuje za glavnega napenjalca pred morebitno zaprepadenostjo ali resigniranjem. Tako uvodna Mario zažene bobnarski marš, ki poleg sitnega vokala privija hvaležno neprijetnost nad ravnodušnimi kitarami, medtem ko Success poleg začetne nasršenosti spomni na blatno kopel južnjaškega sludge metala iz Amerike v stilu stare Kylese ali nekdanjih Mastodon. The Road je motorheadovski  sunek v omotu melvinsovske brezbrižnosti, Stabba's Remorse pa krčevita hrupno rockovska razdraženka, ki opozarja na in kara zločine v času hladne vojne.

V slabih štiridesetih minutah smo priča glasni in premetani godbi, ki ne le drži vodo, temveč razkriva jasen in prodoren domet na poljih težkokategornega vzvodja. Slednji brsti prav v raznovrstnih legah, ki jih v zadnjih letih ponuja angleško podtalje. Najsi bodo to bolj ali manj uspela ter prodorna imena ali ne - povod že od nekdaj prihaja iz DIY principov delovanja. Različna povezovanja in utrjevanje neodvisnosti so lep prikaz prihoda in vpliva tamkajšnjih radikalov v glasbi. Michael na svojem debiju Tell Your Friends zvedavo mešajo navzkrižja po svojeglavnem nareku. Če so The Cramps kot eni prvih vcepljali psihedelijo v punk oziroma garažen rokenrol, potem so Michael poleg sedemkratnih Prascev zagotovo na novo zapsihedelili metal oziroma trd rock. Vsekakor neomajna in trmasta godba v čisto svojem delujočem ritmu! Pa povejte svojim prijateljem!